Odškodninska odgovornost delodajalca

28. 06. 2019

6 0
Koristnost članka
6 oseb je članek označilo kot koristen.

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 23. 4. 2019, www.findinfo.si, Avtor: mag. Helena Polič Kosi

Na podlagi 1. odst. 179. čl. ZDR-1 mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakona (OZ) krivdno odgovarja delodajalec, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti: nastala je škoda, povzročena z nedopustnim ravnanjem delodajalca na delu ali v zvezi z delom, obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delodajalca.

Delodajalec se razbremeni odškodninske odgovornosti če dokaže, da je ravnal z dolžno skrbnostjo. Delodajalec odgovarja za nastalo škodo strožje kot delavec. Delavec je odgovoren za škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom le, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti (skrbnost povprečnega človeka). Delodajalec pa odgovarja tudi za škodo, storjeno iz lahke malomarnosti (ko je merilo posebno skrben in vesten človek). Če delodajalec delavca ni npr. ustrezno teoretično ali praktično usposobil za delo, pri katerem se je poškodoval, če ni izvajal ustreznega nadzora nad opravljanjem dela in ni izdajal ustreznih navodil in je zato prišlo do škode, bo odškodninsko odgovoren.

Odškodnino lahko zahteva delavec, ki se je poškodoval, ima pa tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje pravico zahtevati, da mu delodajalec povrne povzročeno škodo (v bistvu stroške - npr. za zdravljenje, bolniško nadomestilo), če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko- sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi ali če nastane škoda zaradi tega, ker je bilo delovno razmerje sklenjeno brez predpisanega zdravstvenega pregleda z osebo, ki zdravstveno ni bila sposobna za opravljanje določenih del oziroma nalog, kar se je pozneje ugotovilo z zdravstvenim pregledom [1].

Sodišče, ki odloča o odškodninski odgovornosti, tekom postopka ugotavlja vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Pomembno vprašanje je tudi, ali je delo, ki ga je opravljal delavec in pri katerem je prišlo do poškodbe, nevarno delo. Nevarno delo je vsako delo, pri katerem je nevarnost, da pride  do škode tudi iz nezakrivljenih razlogov. Gre za takšno nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Neko delo, ki sicer samo po sebi ni nevarno, pa lahko zaradi posebnih okoliščin, ki so nastale pri delu, postane nevarno in je podana t.i. objektivna odgovornost delodajalca, ki je strožja kot krivdna odgovornost. Pri tej odgovornosti se delodajalec razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da je vzrok za škodo dogodek ali ravnanje, ki je zunaj njegove sfere – ki ga torej ni mogle predvideti in ne pričakovati njegovih škodljivih posledic [2].

V praksi prihaja do primerov, ko je podana tako objektivna kot tudi krivdna odgovornost delodajalca. Delavec npr. pade 4 metre globoko pri delu na višini, na strehi, ki je bila neodkrita in trhla, ko delavec  ni mogel vedeti, kaj se nahaja pod strešniki. V tem primeru delodajalec za škodo odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti, saj delo v ugotovljenih okoliščinah predstavlja nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Če pa se poleg tega ugotovi še krivdno ravnanje delodajalca (npr. delavca ni praktično usposobil za delo), se odgovornosti za nastalo škodo v celoti sploh ne more razbremeniti.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu [3]  delavcem še posebej nalaga skrb za varovanje lastnega življenja in zdravja. V zvezi z nevarnim delom si pri delavcu stojita nasproti dve dolžnosti  - opozarjati na nevarnost in na drugi strani opraviti odrejeno delo. Soprispevka delavca ni, če sodišče npr. ugotovi, da delodajalec ni zagotovil delovne opreme – npr. delavcu ni zagotovil čelade oziroma je dopustil, da jih delavci niso uporabljali, je pa odredil delo na strehi.

Primer iz sodne prakse, ko delodajalec ni objektivno odgovoren je, ko se delo na višini okrog 1,2 m (kot nenevarno) občasno opravlja tudi v vsakdanjem življenju in je zanj potrebna zgolj običajna previdnost - vsakega dela na zidarskem odru ni mogoče opredeliti kot nevarne dejavnosti [4], temveč gre za takšno dejavnost zgolj takrat, ko se ta izvaja na takšni višini, da ta sama po sebi predstavlja večjo nevarnost za nastanek škode ob padcu v globino [5].

Če bi obstajalo pravno pravilo, ki bi od delodajalca zahtevalo, da opravlja neprestan, nenehen nadzor nad npr. pohodno površino v trgovini in bi moral takoj, nemudoma potem, ko tla postanejo mokra, ta kraj zavarovati in tla obrisati, bi takšno pravno pravilo v celoti izenačilo objektivno in krivdno odgovornost. Enak zaključek velja tudi v primeru, če se kot izhodišče vzame možnost razbremenitve - če bi moral delodajalec neprestano in neprekinjeno opravljati nadzor nad tretjimi (obiskovalci trgovine kot povzročitelji), potem njihova ravnanja nikoli niso nepričakovana in neodvrnljiva in se objektivne odgovornosti ne more razbremeniti. Sodišča morajo pri odločanju upoštevati, da obstajajo razumne meje določanja odškodninske obveznosti, in da so prav predpostavke in kriteriji njihovega določanja namenjeni temu, namreč ločevanju tistih škodnih dogodkov, ki se označujejo kot naključje in zanj nosi breme oškodovanec sam, od škodnih dogodkov, za katere odgovarjajo drugi subjekti [6].

V sporu zaradi plačila odškodnine bo sodišče ugotavljalo soodgovornost delavca le na ugovor delodajalca (da npr. ni spoštoval pravil za varno delo). Če gre za visoko stopnjo tveganja, ki ga prinaša delo, je nespoštovanje varnostnih navodil okoliščina, ki ji je pri oceni soprispevka delavca treba pripisati večji pomen.

Skrbnost zagotoviti varne pogoje dela ne pomeni le ravnanja v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, pač pa je strožja. Pomeni ravnati preventivno in ukrepati tako, da se na mestu, kjer je pričakovati večjo možnost nastanka škode, ukrene vse potrebno za preprečitev nastanka škode [7].

Interesi delodajalca po čim večjem dobičku nikakor ne smejo prevladati nad obveznostjo zagotavljanja varnih delovnih razmer. Posledice bodo v tem primeru poleg odškodninske odgovornosti lahko tudi odgovornost za prekršek ali celo kazenska odgovornost (za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti).

***

[1] 87. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ (Uradni list RS, št. 9/1992, s spremembami in dopolnitvami).

[2] 153. člen OZ določa, da je imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Če je k nastanku škode prispeval kdo tretji, odgovarja ta zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari. Oseba, s katero si je imetnik pomagal pri rabi stvari, se ne šteje za tretjega.

[3] 2. odst. 12. člena ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011.

[4] 149. člen OZ določa domnevo vzročnosti – če gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, se šteje, da škoda izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok – prav v tem se objektivna odgovornost razlikuje od krivdne, katere dejanska podlaga je protipravno škodno ravnanje ali opustitev.

[5] VSL sodba II Cp  1599 /2014, z dne 16.7.2014.

[6] VSM sodba I Cp 855/2015 z dne 06.01.2016.

[7] VDSS sodba Pdp 346/2016 z dne 01.12.2016.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne



Nazaj