Subvencija države delodajalcem v primeru krajšega delovnega časa
26. 02. 2009
V Uradnem listu RS št. 5/09 iz 23. januarja 2009 je bil objavljen Zakon o delnem subvencioniranju delovnega časa (v nadaljevanju zakon). Zakon je pričel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu.
V Uradnem listu RS št. 5/09 iz 23. januarja 2009 je bil objavljen Zakon o delnem subvencioniranju delovnega časa (v nadaljevanju zakon). Zakon je pričel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu.
Država skuša s sprejemom zakona, ki ureja delno subvencioniranje polnega delovnega časa, ublažiti učinke svetovne gospodarske krize, ki se kažejo tudi v Sloveniji. Zaradi zmanjševanja naročil, se pri delodajalcih zmanjšuje potreba po delu delavcev. Alternativa odpuščanju delavcev je lahko skrajševanje polnega delovnega časa, ki pa je za delodajalce učinkovito le v primeru, da hkrati pomeni zmanjšanje stroškov za plače delavcev. Cilj zakona, ki delodajalcem, ki skrajšajo delovni čas zagotavlja sofinanciranje plač za polni delovni čas, je torej v tem, da delodajalcem omogoči zmanjšanje stroškov in preživetje na trgu, socialni blagajni zagotovi plačilo prispevkov, delavcem pa zagotavlja ohranitev delovnih mest in socialne varnosti.
Kdo je upravičen do subvencije
Za subvencijo za delno sofinanciranje plač (v nadaljevanju subvencija) lahko zaprosi gospodarska družba ali fizična oseba, ki zaposluje delavce v skladu z ZDR, ki zaradi ohranitve delovnih mest kot polni delovni čas določi delovni čas v trajanju 36 ur oziroma uvede krajši delovni čas v trajanju najmanj 32 ur in izpolni pogoje, predpisane s tem zakonom.
Polni delovni čas v trajanju 36 ur
Delodajalec, ki zaradi ohranitve delovnih mest kot polni delovni čas v skladu z ZDR določi delovni čas 36 ur na teden, in izpolni ostale pogoje, ki jih določa ta zakon, je upravičen do subvencije v znesku 60 EUR na mesec na delavca (prvi odstavek 2. člena zakona).
ZDR v prvem odstavku 142. člena določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Drugi odstavek 142. člena ZDR dopušča, da se lahko z zakonom ali s kolektivno pogodbo določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden.
Kolektivna pogodba se lahko sklene na različnih ravneh, tudi na ravni delodajalca. Podpisnika kolektivne pogodbe na ravni delodajalca (imenovane tudi podjetniška kolektivna pogodba) sta poslovodstvo delodajalca in sindikat, organiziran pri delodajalcu.
