Plačilna nedisciplina delodajalca

03. 09. 2020

Delovno razmerje je po 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran proces dela delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 4. člena ZDR-1).

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 7. 8. 2020, www.findinfo.si, Avtor: mag. Suzana Pisnik

Delovno razmerje je po 4. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran proces dela delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 4. člena ZDR-1).

Nadalje 43. člen ZDR-1 določa obveznost delodajalca, da mora delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi in mu zagotoviti tudi ustrezno plačilo za opravljanje dela,[1] saj je to temeljna pogodbena obveznost delodajalca, da v zameno za osebno opravljanje dela zagotovi delavcu tudi ustrezno plačilo. Plača je na podlagi 126. člena ZDR-1 sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je delodajalec vezan na zakonsko določen minimum ali minimum, ki je določen s kolektivno pogodbo. Plača se plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca in se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, kot to izhaja iz 134. člena ZDR-1.

Poleg plače je tudi regres pravica delavca, ki ga mora delodajalec izplačati delavcu in pripada delavcu že s sklenitvijo delovnega razmerja.[2] Pravica do regresa je vezana na pravico do letnega dopusta, kar pomeni, da pripada delavcu ne glede na to, ali je ta zaposlen za določen ali nedoločen čas in ali je delavec zaposlen za polni ali krajši delovni čas. Regres se delavcu izplačuje najmanj v višini minimalne plače in najkasneje do 1. julija v koledarskem letu.

Če delodajalec delavcu ne izplača plače ob dospelosti, v skladu z 299. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pride v zamudo. Delodajalec tako pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, torej če na zadnji dan ne izplača plačo, postane naslednji dan dolžnik delavcu. Ker je čas izpolnitve (plačilni dan) plače točno določen, ni potreben poseben opomin delavca na izpolnitev.[3] Pravica delavca v primeru, če mu delodajalec ne izplača plače je ta, da lahko delavec zahteva poleg plače še plačilo zamudnih obresti, lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, uveljavlja sodno varstvo delavca za uveljavitev denarne terjatve in odgovornost delodajalca za prekršek.

Ker gre pri plači za denarno terjatev, začnejo teči tudi zamudne obresti. Delodajalec torej poleg plače dolguje še zamudne obresti. Delavec je do njih upravičen ne glede na to, ali mu je zaradi zamude nastala kakšna škoda ali ne. Zakonske zamudne obresti začnejo teči prvi dan po plačilnem dnevu,[4] torej če mora delodajalec izplačati plačo na 18 dan v mesecu, pride delodajalec v zamudo naslednji dan in od 19. dne v mesecu tečejo tudi zakonske zamudne obresti.

Na podlagi 111. člena ZDR-1 ima delavec tako pravico odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi posebej hudih kršitev v zvezi z izplačili plače, ki so taksativno naštete v 111. členu ZDR-1. Navedeni člen namreč določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če:

• mu delodajalec več kot dva meseca ni zagotavljal dela in mu tudi ni izplačal zakonsko določenega nadomestila plače,
• mu ni bilo omogočeno opravljanje dela zaradi odločbe pristojne inšpekcije o prepovedi opravljanja delovnega procesa ali prepovedi uporabe sredstev za delo dalj kot 30 dni in mu delodajalec ni plačal zakonsko določenega nadomestila plače,
• mu delodajalec vsaj dva meseca ni izplačeval plače oziroma mu je izplačeval bistveno zmanjšano plačo,
• mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku,
• delodajalec zanj tri mesece zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni v celoti plačal prispevkov za socialno varnost,
• delodajalec ni zagotavljal varnosti in zdravja delavcev pri delu in je delavec od delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje ali zdravje,
• mu delodajalec ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6. členom ZDR-1,
• delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1.

Obveznost delavca v primeru izredne odpovedi je, da mora delavec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Če delodajalec v roku treh delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Ima pa delavec v tem primeru podoben položaj, kot če bi ga delodajalec odpustil iz poslovnega razloga tako da ima pravico do odpravnine, do odškodnine za izgubljen odpovedni rok in pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost.

Na podlagi 200. člena ZDR-1 izhaja, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec tega ne stori v 8 dneh, lahko delavec v roku 30 dni od roka za izpolnitev obveznosti zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Vendar pa za denarne terjatve delavca v skladu s 4. odstavkom 200. člena ZDR-1 velja izjema, saj denarne terjatve lahko delavec uveljavlja neposredno pred delovnim sodiščem ne da bi prej pisno pozval delodajalca k odpravi kršitve, niti ni določen rok za vložitev tožbe.[5]

Če delodajalec delavcu ne izplača plače ali mu ne izda pisnega obračuna, se kaznuje za prekršek z globo od 3.000 do 20.000 EUR (pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost), oziroma od 1.500 do 8.000 EUR (manjši delodajalec) oziroma 450 do 1.200 EUR (delodajalec posameznik). Z globo od 450 do 2.000 EUR se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca pravne osebe.[6] Neplačilo regresa pa je prekršek po 25. točki 217. člena ZDR-1, za kar je predpisana globa v razponu med 3.000 in 20.000 EUR. Nadzor nad upoštevanjem določb ZDR-1 izvaja Inšpektorat za delo, na katerega se lahko obrnejo delavci, ki menijo, da so jim kršene pravice iz delovnopravnih razmerij.

Zastaralni rok za terjatve iz delovnega prava znaša pet let, kot to izhaja iz 202. člena ZDR-1. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti,[7] torej prvi dan po plačilnem dnevu. Čeprav je delavec upravičen od neizplačanih plač zahtevati tudi zakonske zamudne obresti, pa lahko te zahteva zgolj za obdobje zadnjih treh let pred vložitvijo tožbe.

• [1] Kot to izhaja iz 44. člena ZDR-1.
• [2] Kot to določa 131. člen ZDR-1.
• [3] Cigoj, Stojan. (2003). Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava, Ponatis, Uradni list Republike Slovenije.
• [4] Sodba VDSS Pdp 791/2010.
• [5] Sodba VDSS Pdp 1567/2014.
• [6] 27. točka 217. člena ZDR-1.
• [7] Kot to določa 336. člen OZ.

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.