18. 02. 2014

Napotki za pripravo davčnega obračuna za leto 2013

Objavljeno: Finance, 18. 2. 2014, www.finance.si, Avtor: Barbara Guzina

Konec davčnega obdobja je pravi čas, da davčni zavezanci razmislijo, na kaj je treba paziti pri pripravi davčnega obračuna za leto 2013, da bodo plačali ravno toliko davka, kolikor to od njih zahteva zakonodaja, in ne več, hkrati pa tudi ne premalo.

Glavno pravilo računovodenja je, da se morajo prihodki in z njimi povezani odhodki časovno ujemati. To pomeni, da moramo ob koncu davčnega obdobja ugotoviti, ali imamo evidentirane vse tiste prihodke, kjer je bila storitev že opravljena oziroma blago dobavljeno, in z njimi povezane odhodke. Lahko se zgodi, da bo račun, ki se nanaša na prihodke, že zaračunane v letu 2013, prišel šele pozneje (v letu 2014), vendar je treba takšen strošek (odhodek) evidentirati že v letu 2013 (če računa še ni, se evidentira prek časovnih razmejitev kot vnaprej vračunan strošek oziroma odhodek).

Podobno bi se denimo moral obravnavati tudi letni dopust delavcev, ki konec leta še ni bil v celoti izkoriščen (po zakonodaji se lahko del dopusta prenese v naslednje koledarsko leto). Dopust namreč pripada delavcu za tekoče leto in bi moral biti v tekočem letu tudi izkoriščen in plačan. Če ni, se praviloma oblikujejo pasivne časovne razmejitve kot vnaprej vračunani stroški ob koncu leta, ki so tudi v celoti davč­no priznan odhodek.

Kdaj lahko upoštevamo odbitek tujega davka

Če je davčni zavezanec v letu 2013 prejel dohodke iz tujine, od katerih je bil na viru odtegnjen davčni odtegljaj (tipični primeri teh dohodkov so obresti, licenčnine, najemnine, nekatere vrste storitev in podobno), lahko ta davčni odtegljaj pod določenimi pogoji upošteva kot odbitek od svoje davčne obveznosti.

Enako velja za davek, ki ga je plačala podružnica davčnega zavezanca v tujini; ta davek zmanjšuje davčno obveznost, ki jo je treba doplačati v Sloveniji. Odbitek tujega davka pa je omejen, in sicer ga lahko davčni zavezanec upošteva le v letu, v katerem je bil dejansko plačan (prenos v prihodnja davčna obdobja ni možen), ter le v znesku, izračunanem po efektivni stopnji obdavčitve dohodka v Sloveniji.

Z davčnimi olajšavami lahko prihranimo

Na koncu davčni zavezanec ne sme pozabiti na izkoriščanje vseh davčnih olajšav, ki jih omogoča davčna zakonodaja. Če davčna osnova davčnega zavezanca ni dovolj visoka, da bi mu omogočila izkoriščanje vseh davčnih olajšav, je najprej treba izkoristiti olajšave, ki jih ni možno prenašati v prihodnja davč­na obdobja. To so olajšave za nove zaposlitve, za zaposlovanje invalidov, vajencev, dijakov in študentov, splošna olajšava za donacije ter olajšava za PDPZ (prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje).

Olajšave, ki jih je možno prenašati v naslednja davčna obdobja, pa so: 40 odstotkov zneska, vloženega v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva (brez zneskovne omejitve, olajšava se lahko prenaša v naslednjih pet davčnih obdobij), sto odstotkov zneska, vloženega v raziskave in razvoj (prav tako možen prenos v naslednjih pet davčnih obdobij), ter olajšava za donacije za kulturne namene in zneski, plačani prostovoljnim društvom, ustanovljenim za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami (možen prenos v naslednja tri davčna obdobja).

Davčna izguba iz prejšnjih let

Pri izkoriščanju davčnih olajšav je treba posebno pozornost nameniti tudi pokrivanju davč­ne izgube iz prejšnjih let. Pretekle davčne izgube (od vključno leta 2000) namreč lahko znižujejo davčno osnovo tekočega obdobja. Vendar pa je 1. januarja 2013 začela veljati nova omejevalna določba, po kateri lahko davčni zavezanec v posameznem davčnem obdobju zniža svojo vsakokratno davčno osnovo zgolj za polovico zneska na račun davčne izgube.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj