18. 11. 2009

Vir in informacije: Podjetnik, November 2009, http://www.podjetnik.si/, Avtor: Sabina Rupert

Pogosto je tako, da bolj zaupamo tujemu poslovnemu partnerju kot domačemu. A ko nam ta ne plača, je terjatev težje izterjati.

Ni neobičajno, da je slovenski podjetnik skrbnejši pri sklenitvi posla z drugim slovenskim podjetnikom kot pri sklepanju posla s tujim poslovnim subjektom. Glede na to, da baze tujih poslovnih subjektov o njihovi registraciji in eventualnih insolventnih postopkih običajno niso dostopne tako preprosto, kot so v Sloveniji, oziroma ne vemo, kje naj poiščemo te podatke, in tudi zaradi nepoznavanja tujega jezika mnoga podjetja pred sklenitvijo oziroma ob sklenitvi posla običajno ne opravijo osnovnega preverjanja tujega potencialnega partnerja. Ne preverijo niti to, ali potencialni partner sploh obstaja, ali je veljavno registriran, ali je solventen. Ugotavljamo, da se slovenski podjetnik tudi ne pozanima, ali bi to sploh bilo mogoče preveriti.

Običajno se podjetnik v takšnem primeru spusti v posel ob zavestnem tveganju neplačila oziroma neizpolnitve obveznosti s strani tujega poslovnega partnerja. Šolski primeri za to so na primer nakupi prek internetne trgovine, kjer prodajalcu že vnaprej plačamo celotno kupnino, in to brez kakršnegakoli zavarovanja. Ni malo primerov, ko na koncu prodajalec ne dobavi že plačanega blaga.

Ko se odločamo skleniti posel s tujim partnerjem

Kaj torej storiti, ko se odločimo skleniti posel s tujim partnerjem, še zlasti ko prvič stopamo v razmerje s konkretnim subjektom? Preverimo:

1. ali ta subjekt res obstaja in je veljavno registriran v svoji državi; ustrezna uradna dokazila lahko zahtevamo tudi neposredno od njega;

2. ali je zoper njega morda uveden stečajni postopek;

3. kakšna je njegova boniteta. Pridobitev bonitetnega poročila bo zlasti pomembna pri poslih večje vrednosti. A če izdelava bonitetnega poročila znaša na primer 150 evrov, bo posel v vrednosti 1500 evrov verjetno že dovolj visoka vrednost, zaradi katere bi pri bonitetni hiši naročili izdelavo navedenega naročila. Seveda pa je to stvar presoje posameznika.

Pri tem gre tudi opozoriti, da žal v vseh državah ne velja, da so javno dostopni podatki povsem zanesljivi. To velja tudi za podatke iz njihovih registrov družb. V teh državah (primer je Kitajska) je smiselno naročiti za potencialnega partnerja oziroma družbo ustrezno poizvedbo pri zanesljivi in referenčni bonitetni hiši. Mimogrede: dejstvo, da ima družba izdelano spletno stran, še ni dokaz, da družba dejansko obstaja, je veljavno registrirana in je zanesljiva. Šele na podlagi tako pridobljenih podatkov se odločimo, ali bomo sklenili posel s tujim partnerjem, in če ga bomo, kako bomo zavarovali svojo terjatev iz tega posla. Ustrezno zavarovanje terjatve je vedno nadvse dobrodošlo.

Kaj storiti, ko imamo zapadlo, a neplačano terjatev do poslovnega partnerja v tujini?

Tako kot za terjatve do tako imenovanih domačih partnerjev tudi za terjatve do partnerja v tujini velja, da je treba postopek izterjave začeti nemudoma. Dlje bomo odlašali z izterjavo, manjša je verjetnost, da bo terjatev poplačana.

Izterjavo ločimo na dve fazi:

- izterjava pred uvedbo sodnega postopka

- izterjava v sodnem postopku

Izterjava pred sodnim postopkom

Ko pride do zapadlosti terjatve, je smiselno, da dolžniku že takoj naslednji dan, ko ugotovimo, da ni poplačal terjatve v dogovorjenem roku, pošljemo pisni opomin in ga »opozorimo« na neplačano, zapadlo terjatev ter mu v tem opominu postavimo skrajni rok za plačilo dolga. V nekaj dneh po poslanem pisnem opominu (na primer v 10 dneh) dolžnika še po telefonu pozovite k plačilu zapadlega dolga. Če dolga dolžnik še vedno ne plača, mu še enkrat pošljite pisni opomin, tokrat zagotovo s priporočeno pošto s povratnico, in mu napišite, da bo za dolg, če ga ne bo plačal v določenem roku (na primer v tednu dni), dolžan plačati tudi zamudne obresti. Ob tem ga spet še pokličite po telefonu.

Če dolg še vedno ni plačan, dolžniku pošljite še zadnji opomin, v katerem ga obvestite, da ga zdaj terjate tudi za zamudne obresti in da boste, če ne bo plačal dolga do določenega datuma, prisiljeni začeti ustrezne sodne postopke.

Vse pisne opomine shranite, skupaj z dokazili o tem, da ste jih poslali, vključno s povratnicami. Če pošljete pisni opomin z običajno pošto, si zabeležite datum, ko ste ga poslali. Ko se ustno (telefonsko ali z neposrednim obiskom) obrnete na dolžnika, si zapišite datum, čas in ime osebe, s katero ste govorili.

Vsekakor je smiselno in koristno pri vsej navedeni komunikaciji pridobiti tudi čim več dokazil o obstoju, nespornosti terjatve, ter podatkov o premoženju in stanju dolžnika...

Ko nam kljub opominom ne uspe doseči poplačila terjatve

Če kljub opominom in urgencam dolžnik še vedno ne poplača dolga, je treba razmisliti o naslednjih korakih:

1. ali nadaljevati postopek izterjave v sodnem postopku; glede na to, da običajno upnik ni vešč sodne izterjave v tujini, bo to izvedel prek lokalnega odvetnika, ki naj bi najprej poslal dolžniku opomin pred sodno izterjavo, nato pa nadaljeval s sodnim postopkom in sodno izvršbo;

2. ali pa se dogovoriti z danes številnimi agencijami, ki se ukvarjajo z izterjavo dolga (angl. collecting agency), da bi izterjala terjatev, običajno za provizijo in plačilo določenih stroškov. Opozarjam na skrbnost pri podpisu pogodbe s takšno agencijo.

Preden se odločimo za katerokoli od navedenih dveh možnosti, ki sta povezani z dodatnimi stroški, pa bi lahko že sami pred tem poskusili pridobiti podatke o tem, ali naš dolžnik kot gospodarski subjekt (za dolžnike fizične osebe je te podatke težko pridobiti že zaradi varstva osebnih podatkov) sploh še obstaja, ali je še veljavno registriran v registru družb, ali je morda zoper njega začet na primer stečajni postopek. Ti podatki lahko bistveno vplivajo na odločitev upnika, ali bo nadaljeval postopek izterjatve in kako. Gre za podatke, ki jih za slovenske gospodarske subjekte brezplačno sami pridobimo z vpogledom v poslovno-sodni register in v e-objavah portala AJPES oziroma preprosteje: poizvemo o tem neposredno na pristojnem sodišču. Dejstvo pa je, da ni v vseh državah tako preprosto pridobiti navedene podatke.

Kje torej iskati te osnovne podatke? Ena izmed možnosti je povprašati gospodarski oddelek slovenskega veleposlaništva v tej državi oziroma ga prositi, da poizve, kako so vodene navedene evidence v konkretni državi in ali so podatki dostopni na podlagi preproste poizvedbe. Lahko pa o tem povprašate tudi veleposlaništvo države, iz katere je dolžnik, ki je v Sloveniji. O tem bi lahko povprašali tudi svoje poslovne partnerje oziroma tiste subjekte, za katere vemo, da tudi poslujejo z zadevno državo. Morda pa oni razpolagajo s temi informacijami.

Če sami v tem poizvedovanju nismo uspešni in se odločimo nadaljevati izterjavo z najemom odvetnika ali agencije za izterjavo, potem se je z njimi smiselno dogovoriti, da preden začnejo na primer sodni postopek, poizvejo o obstoju družbe dolžnika in eventualnem insolventnem postopku, v katerem bi bil lahko dolžnik.

Najem odvetnika oziroma sklenitev dogovora z agencijo za izterjave

Preden se upnik dokončno odloči, da bo za izterjavo svoje terjatve najel odvetnika, je smiselno in zelo priporočljivo, da prej enega ali celo več odvetnikov povpraša, kakšni bi bili stroški izterjave (opomin, sodni postopek) upnikove terjatve, kakšni so pričakovani sodni stroški (sodne takse za posamezna dejanja) in kakšni bi bili odvetniški stroški oziroma kako bo odvetnik zaračunaval svoje storitve (na primer, ali bo to po urni postavki glede na število porabljenih ur ali kako drugače). Za svoje storitve naj bi torej upniku podal svojo ponudbo.

V zvezi z navedenimi stroški je pomembno tudi vprašanje, ali v primeru uspešno zaključenega sodnega postopka, ko sodišče razsodi v korist upnika, sodišče v državi, kjer se vodi sodni postopek, tudi naloži dolžniku, da povrne upniku stroške sodnega postopka, in v kakšnem deležu. Namreč, ni v vseh državah urejeno tako, kot je to v Sloveniji, da stroške sodnega postopka (v pravdnem in izvršilnem postopku) nosi tisti, ki je izgubil postopek in jih je dolžan povrniti upniku oziroma tožeči stranki. V ZDA na primer tisti, ki je izgubil postopek (tudi pravdni), ni dolžan povrniti stroškov postopka stranki, ki je zmagala v tem postopku, razen pri res posebnih izjemah. Vsaka stranka torej nosi svoje stroške postopka (sodne takse, odvetniške stroške), ne glede na uspeh v postopku.

Tudi v Italiji ni nujno, da bo sodnik prisodil stranki, ki je izgubila sodni postopek, da mora vse priznane sodne stroške povrniti stranki, ki je zmagala v konkretnem postopku. Diskrecija sodnika je glede tega v italijanskem sodnem postopku velika in lahko naloži le delno povrnitev stroškov, čeprav je ena stranka v celoti zmagala s svojim tožbenim zahtevkom.

V luči teh podatkov, to je, kakšni so pričakovani stroški odvetnika in drugi stroški sodnega postopka in kakšna je verjetnost, da bo upnik dobil te stroške povrnjene od dolžnika, je treba presoditi, ali bi glede na terjatev (njeno višino, nespornost in drugo) sploh nadaljevali izterjavo svoje terjatve z najemom odvetnika in z začetkom sodnega postopka. Da ne bodo stroški, ki jih bo moral upnik še plačati, višji od same terjatve oziroma da ne bo porabil še dodatnega denarja in na koncu ne bo dobil poplačane svoje terjatve ne povrnjenih dodatnih stroškov. Zavedati se je treba, da so v marsikateri državi stroški sodnih postopkov in odvetniških storitev zelo visoki.

V določenih primerih bi bilo racionalneje preprosto zaključiti zadevo oziroma se ne odločiti za nadaljnji sodni postopek. Na to odločitev bi poleg že zgoraj navedenega vplivala še naslednja dejstva:

- spornost terjatve - ali dolžnik ugovarja njenemu temelju in višini in v kakšni meri bi bili lahko njegovi ugovori utemeljeni oziroma kot taki spoznani na sodišču. Pri tem je tudi pomembno, da je posel, iz katerega terjatev izhaja, dokumentiran, da ima upnik dokaze, s katerimi bo lahko utemeljil svojo terjatev.

- finančno stanje dolžnika - ali ima kakršno koli premoženje, iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Dobljena sodba oziroma sklep (odvisno od sodnega postopka) v sodnem postopku, ki bi nalagal/-a dolžniku, da je nekaj dolžan plačati upniku, še ne pomeni končne »zmage«. To sodbo oziroma sklep je treba še izvršiti: doseči je treba poplačilo terjatve iz dolžnikovega premoženja. A če tega premoženja ni, poplačila ne bo.

- ali je dolžnik v stečajnem postopku ali na primer postopku prisilne poravnave.

O verjetnosti uspeha v konkretni zadevi v sodnem postopku, bi moral podati oceno tudi najeti odvetnik. Navsezadnje ga lahko v prvi fazi prosite le za pregled zadeve in oceno zadeve, na podlagi katere se nato odločite, ali boste šli v sodni postopek.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj