07. 01. 2014

Objavljeno: Finance, 2. 1. 2014, www.finance.si, Avtor: Barbara Guzina

Konec davčnega obdobja je pravi čas, da davčni zavezanci razmislijo, na kaj je treba paziti pri pripravi davčnega obračuna za leto 2013, da bodo plačali ravno toliko davka, kot to od njih zahteva zakonodaja, in ne več, hkrati pa tudi ne premalo.

Pomembno je ujemanje prihodkov in odhodkov

Osnovno pravilo računovodenja je, da se morajo prihodki in z njimi povezani odhodki časovno ujemati. To pomeni, da moramo ob koncu davčnega obdobja ugotoviti, ali imamo evidentirane vse tiste prihodke, kjer je bila storitev že opravljena oziroma blago dobavljeno, in z njimi povezane odhodke. Lahko se zgodi, da bo račun, ki se nanaša na prihodke, že zaračunane v letu 2013, prišel šele pozneje (v letu 2014), vendar je treba takšen strošek (odhodek) evidentirati že v leto 2013. Če računa še ni, ga evidentiramo prek časovnih razmejitev kot vnaprej vračunan strošek oziroma odhodek.

Podobno bi se denimo moral obravnavati tudi letni dopust delavcev, ki konec leta še ni bil v celoti izkoriščen (v skladu z zakonodajo se lahko del dopusta prenese v naslednje koledarsko leto). Dopust namreč pripada delavcu za tekoče leto in bi moral biti v tekočem letu tudi izkoriščen in plačan. Če pa ni, se praviloma oblikujejo pasivne časovne razmejitve kot vnaprej vračunani stroški ob koncu leta, ki so tudi v celoti davčno priznan odhodek.

Kdaj lahko upoštevamo odbitek tujega davka

Če je davčni zavezanec v letu 2013 prejel določene dohodke iz tujine, od katerih je bil na viru odtegnjen davčni odtegljaj (tipični primeri teh dohodkov so obresti, licenčnine, najemnine, nekatere vrste storitev in podobno), lahko ta davčni odtegljaj pod določenimi pogoji upošteva kot odbitek od svoje davčne obveznosti.

Enako velja tudi za davek, ki ga je plačala podružnica davčnega zavezanca v tujini; ta davek znižuje davčno obveznost, ki jo je treba doplačati v Sloveniji. Odbitek tujega davka pa je omejen, in sicer ga lahko davčni zavezanec upošteva le v letu, v katerem je bil dejansko plačan (prenos v prihodnja davč­na obdobja ni možen), ter le v znesku, izračunanem po efektivni stopnji obdavčitve dohodka v Sloveniji. Izračun efektivne davčne stopnje je prikazan v tabeli, pri čemer je efektivna davčna stopnja za vsakega zavezanca in za vsako davčno obdobje drugačna.

Z davčnimi olajšavami lahko prihranimo

Na koncu pa davčni zavezanec ne sme pozabiti na upoštevanje vseh davčnih olajšav, ki jih omogoča davčna zakonodaja. Če davčna osnova davčnega zavezanca ni dovolj visoka, da bi mu omogočila izkoristek vseh davčnih olajšav, je najprej treba izkoristiti olajšave, ki jih ni možno prenašati v prihodnja davčna obdobja. To so olajšave za nove zaposlitve, za zaposlovanje invalidov, vajencev, dijakov in študentov, splošna olajšava za donacije ter olajšava za PDPZ (prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje).

Olajšave, ki jih je možno prenašati v naslednja davčna obdobja, pa so: 40 odstotkov zneska, investiranega v opremo in neopredmetena dolgoročna sredstva (brez zneskovne omejitve, olajšava se lahko prenaša v naslednjih pet davčnih obdobij), sto odstotkov zneska, investiranega v raziskave in razvoj (prav tako možen prenos v naslednjih pet davčnih obdobij), ter olajšava za donacije za kulturne namene in zneski, plačani prostovoljnim društvom, ustanovljenim za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami (možen prenos v naslednja tri davčna obdobja).

Davčna izguba iz preteklih let znižuje davčno osnovo

Pri izkoriščanju davčnih olajšav je treba posebno pozornost nameniti tudi pokrivanju davčne izgube iz preteklih let. Pretekle davčne izgube (od vključno leta 2000) namreč lahko znižujejo davčno osnovo tekočega obdobja. Vendar pa je s 1. januarjem 2013 začela veljati nova omejevalna določba, ki določa, da lahko davč­ni zavezanec v posameznem davč­nem obdobju svojo vsakokratno davčno osnovo na račun davčne izgube zniža zgolj za polovico zneska.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj