14. 02. 2025

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 8. 11. 2024, www.findinfo.si, Avtor: mag. Boštjan J. Turk

V pravni državi se od podjetij pričakuje predvsem to, da bodo delovala v skladu s pravnimi predpisi. V tem smislu predvsem z ustavo, zakoni, podzakonskimi predpisi in notranjimi pravnimi akti.

V poslovnih krogih in nasploh v družbi, v kateri živimo, je sicer pogosto prisotno napačno razmišljanje, da zadošča že to, da se držimo zgoraj omenjenih pravil, da ravnamo v skladu z zakonom, s čemer naj bi si zagotovili celovito pravno varnost.  

Vendar pa zakonodaja - pa naj bo ta še tako ekstenzivna - ne more predvideti vseh situacij, ki so pomembna za poslovanje med podjetji, ter za poslovne relacije med njimi.

Poleg tega včasih velja, da je ta preveč toga in se težko aplicira na zelo specifične dejavnosti, oziroma odnose, ki jih opravljajo oziroma vzpostavljajo določena podjetja. Za zapolnjevanje takšnih pravnih praznin je zato zelo koristno ugotoviti, ali je med podjetji morda vzpostavljena kakšna poslovna praksa, oziroma ali so med njimi uveljavljeni kakšni poslovni običaji ali uzance?

Pri tem poudarjajo, da v nekaterih situacijah, ki so opisane v nadaljevanju, celo zakonodaja napotuje na obvezno uporabo tovrstnih pravnih virov. To dokazuje najmanj to, da se je zakonodajalec zavedal kompleksnosti in specifičnosti razmerij v podjetniški sferi in je posledično ta pravila povzdignil na višjo, zavezujočo raven.

O poslovni etiki nasploh

V razvitem svetu poslovna etika čedalje bolj pridobiva na pomenu kot poseben standard poslovanja, ki na prvo mesto postavlja skrb za zaposlene, kupce in okolje in čedalje manj ustvarjanje dobička za vsako ceno – oziroma povedano drugače: dobiček da, vendar le, če se ta ustvarja v okviru etičnih pravil, ob hkratni skrbi za dobrobit zaposlenih, strank in okolja.

V poslovno razvitih državah se čedalje bolj uveljavlja tudi standard sodobnega poslovnega človeka: to je poštena, izobražena, korektna, strokovna, obveščena, zaupanja vredna in prizadevna oseba. 

Sodobni poslovni človek oziroma menedžer je torej oseba, ki je stalno pripravljena se učiti, posodabljati svoja znanja, ki je ustvarjalna in, se problemov, s katerimi se srečuje v podjetju loteva na strokoven in obenem na moralno-etični način.

Poslovna etika ima danes velik pomen pri sodobnih podjetjih, saj si lahko podjetja oziroma podjetniki, ki ravnajo etično le še zvišajo svoj ugled na globalnem trgu. Obenem pa podjetja, ki veliko dajo na etiko, postajajo konkurenčnejša na trgu in ustvarjajo odlične pogoje za povečevanje svoje poslovne uspešnosti.

V resnici se odločilna razlika naredi šele pri etičnem obnašanju, pri obnašanju v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, ter uzancami. Prav to podjetja naredi drugačne in še boljše od konkurence in nenazadnje prinaša uspeh tako v medčloveških, kot tudi v poslovnih odnosih.

Pravni okviri poslovne etike

Slovenska zakonodaja sicer vsebuje pravne temelje poslovno-etičnega ravnanja v okviru načela vestnosti in poštenja[1] in ravnanja v skladu s poslovnimi običaji, uzancami in prakso[2] .

Načelo vestnosti in poštenja uči, da morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja, v prometu pa morajo ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

Ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, uzancami in prakso, pa določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

Obe določili sta kogentne narave (ius cogens),in pomenita, da morajo podjetja ravnati vestno in pošteno, ter v prometu upoštevati dobre poslovne običaje, ki so se med njimi uveljavila, ko pa presojajo glede tega, katera poslovna ravnanja so potrebna, in kako ta učinkujejo, pa morajo obvezno upoštevati poslovne običaje, uzanco in prakso, ki je vzpostavljena med njimi.      

Načelo vestnosti in poštenja

Standard vestnosti in poštenja na prvi pogled deluje precej abstraktno, saj sta tako vestnost, še bolj pa poštenost, precej široka pojma, odprta za številne interpretacije. Nekaj pa je gotovo - standard  omejuje ravnanje ene stranke v odnosu do druge stranke, pri čemer kriterij nevestnega oziroma nepoštenega ravnanja vsebinsko še ni izpolnjen, to pa pomeni, da ga izoblikuje šele sodna praksa.

V vsakem primeru pa velja, da za nevestna in nemoralna ravnanja štejejo tista, ki jih lahko po splošno sprejetih družbenih moralno-etičnih kriterijih označimo kot taka.

Nevestno je denimo redno zamujanje pri plačevanju računov, ki jih izda ena stranka drugi, za nevestno ravnanje se šteje tudi slaba komunikacijska kultura v podjetju - ignoriranje telefonskih klicev, SMS sporočil in elektronske pošte, zamujanje pri rokih, prelaganje dogovorjenih zavez, ipd.

Nepošteno ravnanje pa denimo vključuje prelomljene obljube, zamolčanje dejstev, pomembnih za sklepanje določenih poslov, tako imenovana pogajanja “s figo v žepu”, dajanje neverodostojnih informacij glede poslovnih prednosti podjetja  - denimo glede pridobljenih jamstev kakovosti in drugih certifikatov, glede izkušenj, izobrazbe ali kvalifikacij zaposlenih, ipd.

Obveznost ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji

Obveznost ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji pomeni, da morajo udeleženci  ravnati skladno z v praksi uveljavljenim tipičnim ravnanjem, v katerem se izražajo moralna pojmovanja poslovnih krogov, drugih udeležencev in družbene skupnosti v zvezi z razmerji na trgu.

To pomeni, da lahko med dobre poslovne običaje uvrščamo tista ravnanja, ki so sprejeta kot tipična, izražajo pa razumevanje morale - pozor - tako s strani podjetnikov, zaposlenih, potrošnikov in družbene skupnosti kot celote.

Ključno je torej, da iščemo nekakšen skupni imenovalec vrednot, ki tvorijo dobre poslovne običaje. Ta ravnanja morajo biti skupna tako poslovnim krogom, kot tudi drugim udeležencem in družbeni skupnosti kot celoti in ne denimo zgolj poslovnim krogom.

To je pomembno, saj se razumevanje poslovne morale s strani podjetnikov ne prekriva vselej tudi z razumevanjem poslovne morale s strani potrošnikov ali zaposlenih.

Prav to je tudi razlog, da dobrih poslovnih običajev ne smemo mešati s poslovno moralo v ožjem smislu, tako, kot jo razumejo zgolj v poslovnih krogih, ampak bi moral ta pravni standard odsevati neko splošno uveljavljeno poslovno etiko v določeni družbi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bi »osamosvojena« poslovna morala, kot jo razumejo zgolj podjetniki občutno odstopala od splošnih moralnih zapovedi v določeni družbi in to v negativnem smislu.

To je še toliko pomembneje zato, ker je ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji pravno zavezujoče. Kot je omenjeno zgoraj, morajo namreč udeleženci obligacijskih razmerij ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

Če bi dopustili, da se v dobre poslovne običaje prikradejo tudi nekatere sporne poslovne prakse, ki izvirajo iz specifičnega vrednotenja poslovne morale, bi lahko nekatere take prakse za udeležence v poslovnih razmerij postale zavezujoče, s čemer bi se izrodil njihov temeljni namen.

Uzance in praksa, vzpostavljena med strankami

Pri uzancah in praksi, vzpostavljenih med strankami, je treba posebej opozoriti, da se ti nanašata le na obligacijska razmerja gospodarskih subjektov,torej na razmerja med podjetji. V omejenem obsegu se lahko uzance in praksa upoštevata tudi v obligacijskih razmerjih, a mora biti pri tem izpolnjen pogoj, da je v takem razmerju vsaj ena stranka gospodarski subjekt.

Že zgoraj je omenjeno, da se pri gospodarskih subjektih uzance in praksa (pa tudi poslovni običaji), upoštevajo za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov. To pomeni, da v primerih, ko v nekem poslovnem razmerju zakonodaja ne napotuje na neko konkretno ravnanje pogodbenih strank (denimo v primeru pravne praznine), lahko sodišče v sporu med strankama »pogleda«, kaj glede takega ravnanja pravijo uzance, ki so uveljavljene med strankama, ali pa določena poslovna praksa.

Če denimo stranki že več let poslujeta tako, da prodajalec kupcu ob dobavi pisarniške opreme le po elektronski pošti sporoči, da je prejel te pa te kartuše, papir, pisala, spenjače, in mape po tej pa tej ceni, kupec pa, če se s ponudbo strinja, le na kratko elektronsko odgovori, da naj mu jih prodajalec pošlje, a mu nato prodajalec ob dobavi tega materiala ne izstavi dobavnice, potem bo kupec v morebitnem sporu pred sodiščem, v katerem bo trdil, da omenjenega pisarniškega materiala ni “uradno” naročil težko uporabil argument, da ni prejel dobavnice za dobavo pisarniškega materiala.

Glede na to, da sta pogodbeni stranki vselej poslovali brez dobavnic, je šlo za (uveljavljeno) poslovno prakso med njima, ki mora biti tudi pravno upoštevana.

Sklep

V sodobnem svetu postaja poslovna etika čedalje pomembnejši del poslovanja med podjetij. Čeprav so pravni predpisi še vedno najpomembnejši regulatorni vir medpodjetniških odnosov, pa se čedalje bolj dopolnjujejo tudi s pravili poslovne etike. V slednjo se uvrščajo tako načelo vestnosti in poštenja, ter obveznost ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaju, kot tudi upoštevanje uzanc in prakse, vzpostavljene med strankami. Medtem, ko je spoštovanje načela vestnosti in poštenja, ter ravnanje v skladu z dobrimi poslovnimi običaji obvezno za vse udeležence obligacijskih razmerij, pa je za podjetja pomembno zlasti pravilo, da pri svojih potrebnih ravnanjih in njihovih učinkih zasledujejo tako poslovne običaje, kot tudi uzanco in prakso, ki je vzpostavljena med njimi.

***

• [1] Glej 5. člen Obligacijskega zakonika (OZ)
• [2] Glej 12. člen Obligacijskega zakonika (OZ)

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj