11. 02. 2025

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 23. 1. 2025, www.findinfo.si, Avtor: mag. Suzana Pisnik

Na podlagi 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) izhajajo različni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi in sicer pogodba o zaposlitvi lahko preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s smrtjo delavca ali delodajalca – fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu ter v primerih, ki jih določa ta zakon in v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma je torej le ena izmed možnih oblik prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Za to obliko prenehanja pogodbe o zaposlitvi je pomembno, da pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi sporazuma obeh pogodbenih strank, torej na podlagi njunih soglasij. Sporazum je veljaven samo, če je odraz prave in resnične volje obeh pogodbenih strank.[1] Upoštevajoč splošna pravila civilnega prava, ki se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDR-1[2] smiselno uporabljajo tudi v zvezi s sklepanjem, veljavnostjo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi je predvsem pomembno, da katera od pogodbenih strank (predvsem delavec, ki je šibkejša stranka) ni bila v zmoti pri sklepanju sporazuma (46. člen Obligacijskega zakonika), da sporazum ni bil dosežen z grožnjo (45. člen Obligacijskega zakonika) ali s prevaro (49. člen Obligacijskega zakonika).[3]

Namreč 45. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)[4] določa, da če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe. Nadalje iz drugega odstavka citiranega člena izhaja, da se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Prvi odstavek 46. člena OZ določa, da je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.[5] Če je pogodba zaradi zmote razveljavljena, ima druga poštena stranka pravico zahtevati povrnitev škode, ki ji je zaradi tega nastala, ne glede na to, da stranka, ki je bila v zmoti, za svojo zmoto ni kriva.[6] Nadalje prvi odstavek 49. člena OZ določa, da če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena. Stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, ima pravico zahtevati povrnitev nastale škode.[7]  Prevara, ki jo je storil kdo tretji, vpliva na samo pogodbo, če je druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi bila morala vedeti.[8]

Sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako urejena v 81. členu ZDR-1 in sicer iz prvega odstavka citiranega člena izhaja, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama. ZDR-1 vsebino pisnega sporazuma ne določa in sta pogodbeni stranki pri oblikovanju vsebine sporazuma prosti. Mora pa delodajalec delavca ob prenehanju delovnega razmerja pisno obvestiti o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, pri čemer opustitev tega obvestila nima vpliva na samo veljavnost sporazuma.[9]

V kolikor delavec ob podpisu sporazuma s strani delodajalca ne prejme kopijo podpisanega sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma mu ga delodajalec ne izroči (kar se sicer od njega pričakuje), to za veljavnost samega sporazuma in nastop pravnih posledic ni pomembno niti odločilno, saj naknadna vročitev izvoda sporazuma o razveljavitvi pogodbe (na željo delavca) ne more podaljšati roka za sodno varstvo po 200. členu ZDR-1.[10]

***

• [1] Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 493.
• [2] Iz prvega odstavka 13. člena ZDR-1 izhaja, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Nadalje iz drugega odstavka citiranega člena izhaja, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma 54. členom ZDR-1, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon.
• [3] Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 493.
• [4] Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631.
• [5] Kot to določa drugi odstavek 46. člena OZ.
• [6] Kot to določa tretji odstavek 46. člena OZ.
• [7] Kot to določa drugi odstavek 49. člena OZ.
• [8] Kot to določa tretji odstavek 49. člena OZ.
• [9] Kot to določa tretji odstavek 81. člena ZDR-1.
• [10] Sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 487/2007 z dne 6. 4. 2009.

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj