21. 11. 2023

Vir in informacije: Portal FinD-INFO, 4. 9. 2023, www.findinfo.si, Avtor: Eva Zabukovec, odvetnica

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v ločenih poglavjih ureja nočno delo ter odmor in počitke med delom. Obe poglavji sta neposredno povezani z organizacijo in razporejanjem delovnega časa ter posledično z organiziranjem delovnega procesa pri delodajalcu.

V 150. členu ZDR-1 podaja definicijo nočnega dela, in sicer se kot nočno delo šteje delo v času med 23. in 6. uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in 7. uro naslednjega dne. Navedena definicija je pomembna predvsem za ugotavljanje delodajalčevih obveznosti, ki jih ima do delavcev, ki delajo ponoči, tj. tako imenovani nočni delavci.

Kdo je nočni delavec nam pove 1. odstavek 151. člena ZDR-1, in sicer je to delavec, ki dela ponoči vsaj tri ure svojega dnevnega delovnega časa, oziroma delavec, ki dela ponoči vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa. Ta delavec pa ima pravico do posebnega varstva.

Posebnosti oz. dodatno varstvo nočnega delavca obsega pravico delati zgolj podnevi, če to zahteva zdravstveno stanje delavca. Nočnemu delavcu pa so zagotovljene tudi dodatne ugodnosti, kot so:

• daljši dopust (običajno določen v kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi),
• prehrana med delom, ki jo mora zagotoviti delodajalec,
• strokovno vodstvo delovnega oziroma proizvodnega procesa, ki ga mora prav tako zagotoviti delodajalec,
• ustrezna periodična izmenjava nočnih izmen, to pomeni, da sme delavec ene izmene delati ponoči najdlje en teden. V tem primeru sme delavec delati ponoči daljše časovno obdobje le, če s takim delom izrecno pisno soglaša.

Delavec mora imeti zagotovljen prevoz na delo. Če delavec tega nima, ga delodajalec ne sme razporediti na nočno delo.

Omejen je tudi delovni čas nočnih delavcev, in sicer delovni čas nočnega delavca ne sme v obdobju štirih mesecev trajati povprečno več kot osem ur na dan. V primeru dela na delovnem mestu, na katerem obstaja večja nevarnost za poškodbe ali zdravstvene okvare, nočno delo ne sme trajati več kot osem ur na dan (152. člen ZDR-1). Ne glede na navedeno pa določba ZDR-1 v 158. členu dopušča možnosti drugačnega urejanja predhodno navedenih določb z zakonom ali kolektivno pogodbo. Z zakonom ali kolektivnimi pogodbami se namreč na ravni dejavnosti lahko določi, da je zgoraj navedeno referenčno obdobje lahko tudi daljše, vendar največ šest mesecev. Upoštevanje navedeno je mogoče zaključiti, da 152. člen z omejevanjem trajanja delovnega časa nočnih delavcev tako »de facto« prepoveduje nadurno delo nočnih delavcev.

ZDR-1 v zvezi z nočnim delom delodajalcu nalaga tudi obveznost, da se mora posvetovati s sindikati pri delodajalcu o določitvi časa, ki se šteje kot čas nočnega dela, o oblikah organiziranosti nočnega dela, o ukrepih varnosti in zdravja pri delu ter o socialnih ukrepih. O tem se mora delodajalec posvetovati s sindikati pred uvedbo nočnega dela ali, v primeru, da se nočno delo redno opravlja, najmanj enkrat letno.

Ko govorimo o odmoru delavca, imamo v mislih odmor med dnevnim delom, ki se všteva v delovni čas. Delavec, ki dela polni delovni čas, ima pravico do odmora v trajanju 30 minut. Delavec, ki dela krajši delovni čas, vendar najmanj štiri ure na dan, pa ima pravico do odmora v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Dolžina odmora se v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa.

Čas odmora se običajno določi v internih aktih delodajalca, zakon pa določa, da se lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa. Namen odmora je, da delavec opravlja kakršnokoli aktivnost, ki mu zagotavlja regeneracijo.

Nadalje ZDR-1 zagotavlja pravico delavca do počitka med zaporednima delovnima dnevoma (155. člen ZDR-1). Delavec ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oz. delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.

Končno pa ZDR-1 delavcu daje pravico tudi do tedenskega počitka, in sicer ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V tej zvezi je potrebno dodati, da zakon ne predvideva nedelje kot dneva tedenskega počitka. Kljub temu, da je nedelja običajno in za večino delavcev dela prost dan, za delodajalca, pri katerem je delovni proces tak, da objektivni, tehnični in organizacijski razlogi zahtevajo tudi delo v nedeljo, to ne velja. Obveznost tega delodajalca je, da tedenski počitek delavcu zagotovi na kakšen drug dan v tednu oz. da lahko minimalno trajanje tedenskega počitka (12 oz. 11 ur) upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni, in da delavcem, ki delajo na nedeljo, izplača ustrezno visok dodatek k plači.

Ne glede na vse navedeno pa ZDR-1 dopušča tudi drugačne dogovore glede nočnega dela, odmora, dnevnega in tedenskega počitka v pogodbah o zaposlitvi, ki jih delodajalec sklene s poslovodno osebo ali prokuristom, z vodilnim delavcem ali z delavcem, ki opravlja delo na domu. Omenjeno pa je možno zgolj v primeru, če delovnega časa takega delavca ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj