02. 11. 2023

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 20. 10. 2023, www.findinfo.si, Avtorica: mag. Suzana Pisnik

Odmor med delom oziroma pravica do odmora predstavlja enega od ukrepov varovanja zdravja in varnosti delavcev pri delu, katerega namen je obnavljati delavčeve psihofizične sposobnosti tekom njegovega dela. Med dnevnim delom ima delavec, ki dela polni delovni čas, pravico do odmora, ki traja 30 minut, kot to izhaja iz prvega odstavka 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1).

Polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Z zakonom oziroma kolektivno pogodbo se lahko določi kot polni delovni čas delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden. Se pa lahko zakonom ali drugim predpisom v skladu z zakonom ali kolektivno pogodbo določi za delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare, polni delovni čas, ki traja manj kot 36 ur na teden. Kakšen je delovni čas med delavcem in delodajalcem se pogodbeni stranki dogovorita v pogodbi o zaposlitvi. Iz določb ZDR-1 tako izhaja, da ima delavec pravico do odmora, ki traja 30 min, kar posledično pomeni, da ta odmor ni nujno, da traja neprekinjeno oziroma, da ga je potrebno naenkrat izkoristiti v celoti. Zaradi tega se ga lahko izkoristi po več delih, pri čemer se mora zasledovati pravi namen odmora in sicer to je obnoviti delavčeve psihofizične sposobnosti tekom njegovega dela.

Delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s 65. členom ZDR-1 ali 67. členom ZDR-1,[1] vendar najmanj štiri ure na dan, ima pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Tako se pravica do odmora zagotavlja le delavcem, ki delajo najmanj štiri (4) ure na dan. Če je delavec na delovnem mestu manj kot štiri ure na dan, pa mu ta pravica ne pripada.[2]

Dolžina odmora se v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa, kot to izhaja iz tretjega odstavka 154. člena ZDR-1. Citirana določba daje pravno podlago, da se trajanje odmora med dnevnim delom prilagodi trajanju dnevne delovne obveznosti delavca, ki je planirano neenakomerno razporejena v določenih obdobjih, ali kadar delodajalec med koledarskim letom začasno prerazporedi delovni čas.[3]

Odmor se lahko določi šele po eni uri prihoda na delo in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa, kot to izhaja iz četrtega odstavka 154. člena ZDR-1. Citirana določba namreč preprečuje, da bi delavec koristil kasnejši prihod oziroma predčasni odhod z dela, saj se s tem nebi dosegel namen pravice do odmora, torej obnavljanje delavčeve psihofizične sposobnosti tekom njegovega dela. Čas in način izvajanja pravice do odmora med dnevnim delom glede na potrebe delovnega procesa in potrebe delavcev po regeneraciji določi delodajalec.[4]

Čas odmora med dnevnim delom se všteva v delovni čas, kot to izhaja iz petega odstavka 154. člena ZDR-1. Za čas odmora med dnevnim delom prejme delavec plačilo, kot če bi delal, kar določa tretji odstavek 126. člena ZDR-1. Ker pa se pravica do odmora všteva v delovni čas, imajo delodajalci možnost, da v okviru organizacije določijo podrobnejša pravila glede uresničevanja zakonske pravice do odmora.[5]

Pravica do odmora pripada tudi pripravnikom, ki opravljajo volontersko pripravništvo na podlagi 124. člena ZDR-1, dijakom in študentom, ki opravljajo študentsko delo na podlagi napotnice na podlagi sedmega odstavka 211. člena ZDR-1 ter delavcem, ki začasno opravljajo delo v Sloveniji na podlagi drugega odstavka 210. člena ZDR-1. Posebnost glede trajanja pravice do odmora pa se pojavi pri delavcih, ki še niso dopolnili 18 let starosti, in ki delajo najmanj štiri ure in pol na dan, saj jim pripada pravica do odmora med delovnim časom v trajanju najmanj 30 minut.[6]

Vir: mag. Suzana Pisnik, Pravica do odmora - članki FinD-INFO

***

• [1] Delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas.
• [2] Lahko pa se za take delavce pravica do odmora ugodneje določi v Kolektivni pogodbi.
• [3] Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 905-906.
• [4] Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 906.
• [5] Irena Bečan, Nataša Belopavlovič, Etelka Korpič Horvat, Barbara Kresal, Katarina Kresal Šoltes, Špelca Mežnar, Ivan Robnik, Darja Senčur Peček, Martina Šetinc Tekavc, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, GV Založba, 2019, str. 906.
• [6] Kot to določa drugi odstavek 192. člena ZDR-1.

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj