22. 05. 2012

Objavljeno: Zavod mladi podjetnik, 24. 2. 2012, http://mladipodjetnik.si/, Avtor: mag. Boštjan J. Turk

Dejstvo je, da e-poštni marketing v Sloveniji postaja prava nadloga. Statistike so nedavno postregle s presenetljivim podatkom, da vsak Slovenec, ki uporablja e-pošto, vsak dan dobi v svoj e-poštni nabiralnik štiri do pet e-poštnih propagandnih sporočil.

Ni težko izračunati, da potemtakem Slovenci vsak dan prejmemo v svoj e-poštni nabiralnik za več kot pet milijonov e-reklamnih sporočil.

Čeprav je razumljivo, da poskušajo biti podjetja v pogojih vedno večje konkurence na tržišču kar se le da prodorna in obenem stroškovno racionalna (e-poštni marketing je seveda zelo poceni), pa je potrebno po drugi strani razumeti tudi potrošnike, ki želijo uživati spletno zasebnost vsaj v tej meri, da niso izpostavljeni vsakodnevnemu “bombardiranju” z e-reklamami.

Kako je s pravno dopustnostjo e-oglaševanja? Predvsem je potrebno jasno poudariti, da je v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov RS pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) v celoti prepovedano izvajati agresivne poslovne prakse. Med agresivne poslovne prakse zakon izrecno uvršča tudi vztrajno nadlegovanje potrošnika po elektronski pošti brez njegovega soglasja. Vendar pa isti zakon obenem omenja, da so v zvezi s to prepovedjo dopustne določene izjeme, ki jih urejajo Zakon o varstvu potrošnikov, Zakon o varstvu osebnih podatkov in Zakon o elektronskih komunikacijah RS – zadnji ima v odnosu do prvih dveh status specialnejšega predpisa (lex specialis) in zato nad njima prevlada.

Zakon o elektronskih komunikacijah izrecno določa, da je potrebno za neposredno trženje izdelkov/storitev po elektronski pošti pridobiti vnaprejšnje soglasje prejemnika e-sporočila (gre za tako imenovani opt-in sistem). To dejansko pomeni, da nam podjetja in drugi ponudniki izdelkov/storitev (denimo samostojni podjetniki posamezniki) nikakor ne smejo pošiljati e-mail reklam o telefonih, računalnikih, gostinskih uslugah, smučarskih počitnicah, wellness vikendih, plazma televizorjih, vrtnarskih uslugah, gradbenih storitvah, poslovnem svetovanju ipd., ampak nas morajo najprej izrecno vprašati, ali jim to početje sploh dovolimo. Če je naš odgovor ne, nam takih obvestil ne smejo več pošiljati. Če našo zahtevo ignorirajo in trdovratno nadaljujejo s svojo prakso, pa jih lahko prijavimo tudi tržnem inšpektoratu, da jim izreče globo.

Ker poslovna iznajdljivost običajno prehiteva paragrafe, so nekateri podjetniki že našli način, kako še naprej ponujati svoje izdelke po e-pošti, navkljub zgornji prepovedi. To naredijo tako, da potrošnikom pošljejo e-mail reklamno sporočilo in ga istočasno obvestijo, da lahko kadar koli zahteva prekinitev pošiljanja
takih e-sporočil. Taka praksa ni ravno legalna, se pa v praksi tolerira, ker pravzaprav potrošnikom ne povzroča kakšne posebne škode.

Zakon o elektronskih komunikacijah predvideva še eno izjemo od obveznosti vnaprejšnje pridobitve soglasja naslovnikov e-mail reklam. Pridobitev vnaprejšnjega soglasja namreč ni potrebna v primeru, če podjetje od kupca svojih izdelkov istočasno pridobi e-naslov. V tem primeru lahko podjetje tak e-naslov uporabi tudi za neposredno trženje svojih podobnih izdelkov ali storitev - tudi v tem primeru pa ima škarje in platno v rokah potrošnik. Če obišče trgovino z računalniško opremo, v kateri kupi nov prenosnik, prodajalec pa mu izroči račun, istočasno pa ga še prosi, če lahko (neobvezno) izpolni obrazec z nekaterimi osebnimi podatki (telefon, e-naslov), ki je namenjen pošiljanju obvestil o ugodnih ponudbah te trgovine v prihodnosti, potem se lahko potrošnik odloči, da obrazca ne bo izpolnil in trgovcu tako prepreči pošiljanje e-mail reklamnih sporočil. Če obrazec vendarle izpolni, pa preprosto dovoli trgovcu, da mu v prihodnosti pošilja nove ponudbe po e-pošti, seveda vse dokler izrecno ne izjavi, da takih ponudb ne želi več prejemati.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj