24. 04. 2020

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 8. 4. 2020, www.findinfo.si, Avtor: mag. Suzana Pisnik 

Na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je regres pravica vseh zaposlenih, pri čemer je ta neločljivo povezana s pridobitvijo pravice do letnega dopusta. To pomeni, da delavec s sklenitvijo delovnega razmerja pridobi tudi pravico do letnega dopusta in posledično zaradi tega, pridobi tudi pravico do regresa za letni dopust. Tako je regres pravica, ki se veže na pridobitev pravice do letnega dopusta.

ZDR-1 v prvem odstavku 131. člena določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do dopusta, izplačati regres najmanj v višini minimalne plače, ki se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Se pa lahko s  kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta.

Delavec pridobi v posameznem koledarskem letu pravico do koriščenja celotnega letnega dopusta le v primeru, da je v tem celotnem koledarskem letu bil dejansko tudi zaposlen. V kolikor pa ni bil zaposlen celo leto, pripada delavcu le sorazmerni del regresa za letni dopust. Če je bil delavec zaposlen pri večih različnih delodajalcih, se breme dopusta in regresa sorazmerno s trajanjem zaposlitve porazdeli med vse te delodajalce. ZDR-1 tako določa, da v kolikor ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico tudi le do sorazmernega dela regresa za letni dopust.

Če ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 67. členom ZDR-1, kot to izhaja iz petega odstavka 131. člena ZDR-1. Namreč 67. člen ZDR-1 določa, da delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas. Prav tako ima delavec, ki dela krajši delovni čas na podlagi istega člena tudi pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, ZDR-1 ne določa drugače.  Na podlagi navedenega ni potrebno posebej poudarjati, da določbe ZDR-1 vežejo pravico do regresa za letni dopust na pravico do pridobitve letnega dopusta, pri čemer pa ni pomembno ali delavec letni dopust izrabi ali ne oziroma v kakšnem obsegu izrabi letni dopust. To pomeni, da je do regresa za letni dopust upravičen delavec, ki pridobi pravico do letnega dopusta, ne glede na to ali je oziroma bo ta letni dopust lahko izkoristil ali ne.

Drži sicer, da ZDR-1 izrecno ne vključuje določbe prepovedi za regres v nedenarni obliki, vendar pa v prvem odstavku 131. člena jasno določa obveznost »izplačila« regresa, kar posledično pomeni, da mora biti regres zagotovljen v denarni obliki. Obveznost zagotavljanja regresa v denarni obliki pa izhaja tudi iz samega namena regresa, saj gre za denarno odmero delodajalca za oddih delavca v času dopusta.

Delodajalec je načeloma tako dolžan svoje obveznosti do plačila regresa za letni dopust do delavca izplačati v denarni obliki. Tako se mora izplačilo regresa v večini primerov opraviti v denarju. Seveda pa obstajajo tudi izjeme in sicer je regres za letni dopust v nedenarni obliki možen le v primerih, ko to predvideva kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. Na podlagi navedenega je tako potrebno preveriti določbe posamezne kolektivne pogodbe, saj so tovrstna določila, torej določila glede možnosti do nedenarnega regresa za letni dopust, v kolektivnih pogodbah relativno redka.

Za primer torej velja omeniti Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije, ki v 79. členu določa, da je delodajalec dolžan izplačati regres za letni dopust, kot ga določa zakon, pri čemer pa lahko del regresa izplača v nedenarni obliki. V primeru, da izplača del regresa v nedenarni obliki znaša regres za letni dopust od 1. 1. 2019 dalje 970 EUR, od tega mora delodajalec izplačati v denarju najmanj 55 % tega zneska. Nadalje določa, da je v primeru izplačila dela regresa v nedenarni obliki, delodajalec dolžan ta del regresa zagotoviti v obliki, s katero je delavcu omogočen nakup širokega nabora izdelkov, ki jih potrebuje za zadovoljevanje vsakodnevnih življenjskih potreb, le-ta pa mora biti po vrednosti enakovredna denarni obliki.

Pri izplačilu regresa je namreč odločilno predvsem to, kako posamezna kolektivna pogodba ureja različna druga plačila, do katerih so delavci upravičeni. Če kolektivna pogodba navedeno pravico delavcev določa v denarni obliki, potem jo je posamezni delodajalec, ki ga zavezuje ta kolektivna pogodba, dolžan izplačati v denarju in ne v bonih ali kakršnih koli drugih nedenarnih oblikah. Če pa kolektivna pogodba določa možnost nedenarnega regresa, potem ima delodajalec tudi možnost, da se odloči za obliko nedenarnega regresa, kot jo določa kolektivna pogodba, ki ga kot delodajalca tudi zavezuje.

Torej če povzamem, sta delodajalec in delavec pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja dolžna upoštevati določbe ZDR-1 in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca.  Pri tem se delavec in delodajalec ne moreta dogovarjati za pravice pod ravnijo zakonsko določenih oziroma s kolektivno pogodbo dogovorjenih pravic. Gre namreč za omejitev avtonomije pogodbenih strank, ki je značilna za delovno pravo, saj je prav z njo zaščitena šibkejša pogodbena stranka, to je delavec, kot to izhaja izb 9. člena ZDR-1.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj