17. 09. 2019

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 12. 9. 2019, www.findinfo.si, Avtor: mag. Boštjan J. Turk

Nekoliko paradoksalno se sliši razpravljati o odškodninski odgovornosti inšpektorjev, saj so prav oni tisti, ki iščejo nepravilnosti in izrekajo globe inšpekcijskim zavezancem, kar pomeni, da bi morali biti sami zgled pravilnega in zakonitega ravnanja. Praksa žal ni povsem taka, saj se pojavlja veliko nepravilnosti tako v dejanjih, kot tudi v opustitvah ravnanj inšpektorjev.

Večina pritožb zoper njih je usmerjena na preseganje pooblastil, na kršenje pravic inšpekcijskih zavezancev in na opustitve dolžnih ravnanj v inšpekcijskih postopkih. Vse te kršitve lahko vodijo do odškodninske odgovornosti inšpektorjev, ki pa je – kot bomo videli v tem članku - milo rečeno, nekoliko specifična.

Pravne podlage odškodninske odgovornosti inšpektorjev

Odškodninska odgovornost inšpektorjev ima svojo podlago že v Ustavi RS. Ustava namreč določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec pa ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.

Zakon o javnih uslužbencih

Glede odškodninske odgovornosti inšpektorjev moramo nadalje upoštevati tudi Zakon o javnih uslužbencih in sicer v poglavju o odškodninski odgovornosti. V skladu s tem zakonom je javni uslužbenec (inšpektor) odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo protipravno povzroči delodajalcu pri delu ali v zvezi z delom naklepno ali iz hude malomarnosti.

Za škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom protipravno povzroči javni uslužbenec tretji osebi, je nasproti tej osebi odškodninsko odgovoren delodajalec.

Tretja oseba pa lahko kot oškodovanec zahteva povračilo škode tudi od tistega, ki ji je protipravno povzročil škodo, a le če je bila škoda povzročena naklepno.

O višini in načinu poravnave škode, ki je povzročena delodajalcu, je mogoč pisni dogovor med predstojnikom in povzročiteljem škode (inšpektorjem), pri čemer ima tak dogovor značaj izvršilnega naslova. Če bi ugotavljanje višine škode povzročilo nesorazmerne stroške, se odškodnina odmeri v pavšalnem znesku, če so primeri škodnih dejanj in višina pavšalne odškodnine določeni v kolektivni pogodbi.

Za izplačano odškodnino za škodo, ki jo je javni uslužbenec na delu ali v zvezi z delom naklepno povzročil tretji osebi, uveljavlja delodajalec, ki je škodo izplačal, regresni zahtevek za poplačilo celotne izplačane odškodnine.

Za izplačano odškodnino za škodo, ki jo je na delu ali v zvezi z delom iz hude malomarnosti povzročil javni uslužbenec tretji osebi, pa delodajalec, ki je škodo izplačal, uveljavlja regresni zahtevek za poplačilo celotne izplačane odškodnine ali za njeno delno poplačilo.

Zakon o inšpekcijskem nadzoru

Določila Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) glede odškodninske odgovornosti inšpektorjev v ničemer bistveno ne odstopajo od ZJU. Zakon tako med drugim določa, da Republika Slovenija oziroma samoupravna lokalna skupnost odgovarja za premoženjsko škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora.

V tem primeru ima Republika Slovenija oziroma samoupravna lokalna skupnost nasproti inšpektorju regresni zahtevek, če je bila škoda povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti.

Zavezanec ali tretja oseba pa lahko zahtevata povračilo škode neposredno od inšpektorja le v primeru, ko je škoda nastala zaradi kaznivega dejanja inšpektorja.

To pomeni, da oškodovanec nima že avtomatično pravice vložiti odškodninski zahtevek neposredno zoper inšpektorja, če meni, da mu je zaradi nezakonitega ravnanja takega inšpektorja nastala škoda, saj bo sodišče tak zahtevek zavrnilo, če se bo izkazalo, da premoženjska škoda ni nastala kot posledica kaznivega dejanja inšpektorja (ampak denimo »zgolj« kot posledica njegovega malomarnega ravnanja).

V takem primeru mora oškodovanec najprej vložiti odškodninski zahtevek zoper državo, ki pa bo imela, v primeru, če se bo izkazalo, da je odškodninski zahtevek utemeljen, in pod dodatnim pogojem, če se bo izkazalo, da je bila škoda povzročena naklepno, ali iz hude malomarnosti, regresni zahtevek zoper inšpektorja.

Elementi odškodninskega delikta

Izrecno bi želel poudariti, da se odškodninska odgovornost inšpektorjev (in države) presoja po splošnih (civilnopravnih) pravilih o odškodninski odgovornosti, kar pomeni, da morajo biti za odškodninsko odgovornost podani vi elementi tako imenovanega odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, torej vsi skupaj – to pa so:

1. škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve)
2. škoda mora nastati,
3. ugotovljena mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo in
4. ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode.

Kadar ni podan le eden izmed zgoraj naštetih elementov civilnega delikta, sodišče ni dolžno raziskovati obstoja ostalih elementov, ampak mora tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrniti.

Primeri nastanka odškodninske odgovornosti inšpektorjev

Pooblastila, zadolžitve in omejitve inšpektorjevega dela, katerih kršitve lahko v nekaterih primerih vodijo do odškodninske odgovornosti inšpektorjev, so vsebovane v številnih določbah ZIN. Inšpektor denimo ne sme opravljati dejavnosti oziroma ne sme opravljati dela za drugega delodajalca na področju, na katerem opravlja naloge inšpekcijskega nadzora, razen če gre za znanstveno ali pedagoško delo.

Inšpektor mora tudi varovati tajnost s katero se seznani pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora. Dolžnost varovanja tajnosti traja tudi po prenehanju njegovega delovnega razmerja. Dolžan je varovati tako tajnost vira prijave, kot tudi vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski nadzor.

Inšpektor lahko odškodninsko odgovarja v primerih, če pri opravljanju nalog nadzora opusti izvršitev nalog oziroma ne sprejme ustreznih ukrepov, ki jih je skladno z zakonom dolžan izvršiti oziroma sprejeti, kot tudi, če ne poda prijave oziroma ne obvesti pristojnih organov o kršitvah zakonov ali drugih predpisov, ki jih je ugotovil pri izvrševanju nalog inšpekcijskega nadzora.

Inšpektor lahko odškodninsko odgovarja tudi v drugih primerih, tistih, ki jih ZIN izrecno ne ureja. Tak primer je denimo prekoračitev pooblastil pri izvajanju inšpekcijskega nadzora, ali pa neprimerno (žaljivo, neprofesionalno) obnašanje do inšpekcijskega zavezanca.

V vseh zgornjih primerih pa morajo biti za inšpektorjevo odgovornost izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta, ki sem jih navedel zgoraj, saj v nasprotnem primeru njegova odgovornost ni podana.

Sodna praksa 

V nadaljevanju je objavljen zanimiv primer iz sodne prakse, v katerem se je sodišče izreklo glede odškodninske odgovornosti države, oziroma glede odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo povzroči njen organ.

Pomen (in zanimivost sodbe) je v tem, da je sodišče izreklo, da ustaljena sodna praksa priznava protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti (države) le, če so te obremenjene s t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti, to je z namensko oziroma zavestno napačno razlago materialnega predpisa ali zavestno kršitvijo postopka, in še to ne pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali kršitvi postopka.

Sklep 

Vsak človek, ki (veliko) dela se lahko navkljub skrbnosti včasih tudi zmoti, kar je povsem človeško. Tudi inšpektorji so le ljudje in neživljenjsko bi bilo pričakovati, da so pri svojem delu nezmotljivi in jih zaradi še tako majhne zmote obsojati.

Vendar pa v oči bode nekaj drugega. Namreč dejstvo, da država za nastanek odškodninske odgovornosti inšpektorjev postavlja višji prag, kot za običajne državljane. Spomnimo, posameznik lahko zahteva povračilo škode neposredno od inšpektorja le, če je škoda nastala kot posledica njegovega kaznivega dejanja, ne pa denimo kot posledica inšpektorjeve hude malomarnosti.

V tem primeru mora posameznik odškodninski zahtevek vložiti zoper državo, ki pa je pri presoji odgovornosti spet (zelo) zaščitena: posameznik ji mora namreč dokazati kvalificirano stopnjo napačnosti nekega ravnanja (oziroma izdane odločbe). Taka ureditev poraja upravičene sume, da gre pri presoji odškodninske odgovornosti inšpektorjev oziroma države za neupravičeno privilegiranje inšpektorjev, in verjetno celo za kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj