Na katere DDV novosti naj bodo pozorni izvajalci elektronskih storitev v letu 2019?

Na katere DDV novosti naj bodo pozorni izvajalci elektronskih storitev v letu 2019?

22. 01. 2019

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 15. 1. 2019, www.findinfo.si, Avtor: Mojca Müller

Novela Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1J) in Direktiva 2017/2455 sta z letom 2019, za izvajalce elektronskih storitev, prinesli določene poenostavitve poslovanja. Spremembe bodo koristne predvsem za mikro in majhne organizacije. Po novem bodo lahko zavezanci, ki se ukvarjajo s prodajo elektronskih storitev izstopili iz posebne ureditve mini VEM in od elektronskih storitev obračunavali slovenski DDV, ter izdajali račune v skladu s slovensko DDV zakonodajo. Veljale bodo tudi določene poenostavitve pri določanju kraja prejemnika elektronskih storitev. Po novem bo dovolj že en sam podatek, ki kaže na to, iz katere države EU prihaja prejemnik elektronskih storitev.

Katere storitve uvrščamo med elektronske storitve?

Okvirni seznam elektronsko opravljenih storitev iz 30. c člena ZDDV-1 našteva Priloga I a ZDDV-1, natančneje pa so opredeljene v 7. členu in Prilogi I Uredbe 282/2011. O elektronskih storitvah lahko govorimo samo takrat, ko so kumulativno izpolnjeni trije pogoji:

  1. storitve se opravljajo s pomočjo medmrežja ali elektronskega omrežja,
  2. opravljajo se skoraj povsem avtomatizirano oz. z minimalnim človeškim posredovanjem in
  3. ob odsotnosti informacijske tehnologije sploh ne bi obstajale.

Več o opredelitvi elektronskih storitvah lahko preberete v članku Spletna prodaja storitev in DDV.

Spremembe glede kraja obdavčitve elektronskih storitev

Za pravilno določitev kraja obdavčitve elektronskih storitev je potrebno opredeliti status prejemnika elektronske storitve.

Če zavezanec dobavi elektronske storitve davčnemu zavezancu* se kraj obdavčitve določa v skladu s splošnim pravilom po 25. členu ZDDV-1.

Če zavezanec dobavi elektronske storitve nezavezancu** ali končnemu potrošniku, je kraj obdavčitve tam, kjer ima nezavezanec oz. končni potrošnik stalno ali običajno prebivališče (30. c/1 ZDDV-1). Navedeno pravilo pomeni, da je zavezanec dolžan obračunavati DDV tiste države iz katere prihaja prejemnik elektronske storitve. Za obračun in plačilo tujega DDV ima na voljo dve možnosti:

  • identifikacija za namene DDV v vseh državah, iz katerih prihajajo prejemniki elektronskih storitev ali,
  • vstop v posebno ureditev mini VEM.

S 1.1.2019 je poleg osnovnega pravila v 1. odstavku 30. c člena ZDDV-1 dodana izjema, ki omogoča, da je kraj obdavčitve tam, kjer ima sedež izvajalec elektronske storitve (30. c/3. člen ZDDV-1). To pravilo je mogoče uporabiti, če so kumulativno izpolnjeni trije pogoji:

  • a) izvajalec elektronskih storitev ima sedež (če sedeža nima, stalno ali običajno prebivališče) samo v eni državi članici,
  • b) storitev opravi za osebo, ki ni davčni zavezanec in ima sedež, stalno ali običajno prebivališče v kateri koli državi članici, ki ni država članica, kjer ima sedež izvajalec elektronskih storitev,
  • c) skupna vrednost opravljenih elektronskih storitev brez DDV v tekočem koledarskem letu ne presega zneska 10.000 EUR in navedeni prag ni bil presežen niti v predhodnem koledarskem letu.

Torej zavezanec, ki izpolnjuje pogoje lahko izstopi iz posebne ureditve in od elektronskih storitev obračunava in plačuje slovenski DDV (30. c/5. člen ZDDV-1). V kolikor tekom leta preseže prag 10.000 EUR, začne DDV zopet obračunavati po kraju, kjer ima sedež (ali stalno prebivališče) naročnik elektronske storitve. Tuj DDV začne obračunavati s prvo dobavo, ko je prag presežen.

Tabela: Obveznosti slovenskega izvajalca elektronskih storitev in kraj obdavčitve z DDV, glede na status prejemnika elektronske storitve.

Status prejemnika elektronske storitve

Kraj obdavčitve

Zakonska podlaga

Obveznosti slovenskega izvajalca elektronskih storitev

Davčni zavezanec iz EU

Druga država EU

25. člen ZDDV-1

Izda račun brez DDV in prevali obveznost obračuna in plačila DDV na prejemnika storitve iz druge države EU.

Nezavezanec oz. končni potrošnik iz EU (prag 10.000 EUR presežen)

Druga država EU

30.c/1 člen ZDDV-1

Izda račun z obračunanim DDV druge države EU. Pred tem pridobi DDV številko druge države EU ali pa se vključi v posebno ureditev mini VEM.

Nezavezanec oz. končni potrošnik iz EU (prag 10.000 EUR ni presežen)

Slovenija

30.c/3 člen ZDDV-1

Izda račun s slovenskim DDV in dobavo poroča v slovenske DDV evidence.


Prehod na novo ureditev po 1. 1. 2019

Zavezanci, ki želijo obračunavati DDV od elektronskih storitev po kraju izvajalca elektronskih storitev, najpozneje do 31. 1. 2019 preko e-Davkov predložijo:

  • vlogo za deregistracijo iz posebne ureditve mini VEM,
  • poročilo o skupni vrednosti opravljenih elektronskih storitvah v letu 2018 končnim potrošnikom s sedežem, stalnim ali običajnim prebivališčem v drugi državi članici, po posameznih državah članicah in
  • izjavo o izpolnjevanju pogojev za določitev kraja opravljanja storitev v državi sedeža (Sloveniji).

Zavezaneci, ki o izstopu iz sistema mini VEM, ne bodo pravočasno obvestili FURS, bodo morali obračunavati DDV po posebni ureditvi še naprej, čeprav jim to ne bi bilo potrebno. FURS bo smatral, da so se prostovoljno vključili v posebno ureditev, kar pa pomeni, da bodo morali to ureditev uporabljati v letu 2019 in še naslednji dve koledarski leti (30. c/6. člen ZDDV-1).

Zavezanci naj bodo pozorni tudi na pravila, ki veljajo ob izstopu iz posebne ureditve mini VEM. Zavezancu, ki prostovoljno izstopi iz posebne ureditve, je onemogočen ponovni vstop dve koledarski četrtletji od datuma prenehanja uporabe posebne ureditve. Torej zavezanci, ki načrtujejo, da bi utegnili v pol leta preseči prag 10.000 EUR, naj se iz posebne ureditve ne izključijo. Izstop iz posebne ureditve bi zanje pomenil izjemno visoke stroške, saj bi morali pridobiti DDV številke vseh držav EU iz katerih prihajajo končni potrošniki. Strošek pridobitve DDV številke in ustrezno poročanje znaša cca. 7.000 EUR letno, za posamezno državo EU.

Novosti glede domnev pri določanju kraja prejemnika elektronske storitve

Osnovni namen uporabe domnev pri določanju kraja prejemnika storitve je poenostavitev postopkov za določitev kraja obdavčitve z DDV. Če se zavezanec odloči za uporabo domnev, mu ni potrebno presojati, kje ima končni potrošnik dejansko sedež ali stalno oz. običajno prebivališče. Ena izmed domnev je t.i. splošna domneva iz d točke 24 b člena Uredbe 282/2011. Na podlagi splošne domneve določi sedež, stalni naslov ali običajno prebivališče prejemnika storitve, kar izvajalec sam, na podlagi dveh nenasprotujočih si dokazov. V praksi se je izkazalo, da je pridobitev dveh nenasprotujočih si dokazov precejšno administrativno breme za izvajalce elektronskih storitev. Zato je uvedena poenostavitev, kjer zadostuje že en sam dokaz. Poenostavitev je mogoče izkoristiti, če izvajalec elektronskih storitev v tekočem in preteklem letu s prodajo elektronskih storitev ne preseže 100.000 EUR brez DDV.

 ***

*Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli dejavnost, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti (5/1 ZDDV-1).

**Nezavezanec je pravna oseba, ki običajno ne izvaja gospodarske dejavnosti. V 13a členu Uredbe 1042/2013 je posebej opredeljen kraj obdavčitve, če storitve prejme nezavezanec. Kraj obdavčitve storitev, ki jo prejme nezavezanec je tam, kjer se opravljajo dejavnosti njene glavne uprave ali kraj, v katerem ima katero koli drugo poslovno enoto z dovolj stalnimi zmogljivostmi in ustrezno strukturo glede človeških in tehničnih virov, da lahko storitve, ki se zanjo opravljajo, prejema in uporablja za lastne potrebe. 

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne



Nazaj