20. 03. 2018

Objavljeno: Računovodski servis Zeus d.o.o., 16. 2. 2018, www.racunovodski-servis-zeus.si

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je izdalo Informacijo o uporabi instituta napotitve na delo v tujino oziroma službene poti, ki je povzeta v nadaljevanju.

Kot izhaja iz določb ZDR-1, je potrebno vse delavce, ki se v skladu z navodili njihovega delodajalca, za njegov račun in plačilo napotijo na opravljanje začasnega dela v tujino šteti za napotene delavce, ne glede na podlago za njihovo zavarovanje, saj sta tako delavec, začasno napoten na delo v tujino in zavarovan v skladu z 12. členom Uredbe, kot tudi delavec, napoten na delo v tujino z namenom sočasnega izvajanja zaposlitvene dejavnosti v dveh ali več državah članicah EU in zavarovan v skladu s 13. členom Uredbe, v istem delovnopravnem položaju na podlagi določb ZDR-1.

Za namene razlikovanja med službeno potjo in napotitvijo v praksi je potrebno torej celovito presoditi okoliščine posameznega primera, pri čemer se je mogoče opreti na naslednje kriterije:

Z upoštevanjem določb ZDR-1 (208. in 209. člen) lahko zaključimo, da gre za:

• napotitev na delo v tujino: kadar je iz vsebine razmerja razvidno, da je dogovorjena napotitev na delo v tujino (npr. v novi pogodbi o zaposlitvi ali v aneksu k obstoječi pogodbi),
• službeno potovanje: kadar delodajalec pošlje delavca na delo v tujino na podlagi potnega naloga za službeno potovanje, ob upoštevanju zgoraj navedenih kriterijev.

Vir: Racunovodja.com, jan. 2018

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj