15. 07. 2014

Objavljeno: http://www.findinfo.si/, 30. 6. 2014, Avtor: Irena Kamenščak

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da se kot delo na domu šteje delo, ki ga delavec opravlja na svojem domu ali v prostorih po svoji izbiri, ki so izven delovnih prostorov delodajalca. Na podlagi ZDR-1 se za delo na domu šteje tudi delo na daljavo, ki ga delavec opravlja z uporabo informacijske tehnologije.

ZDR-1 zahteva, da se za opravljanje dela na domu, med delavcem in delodajalcem, sklene posebna pogodba o zaposlitvi, v kateri delavec in delodajalec sporazumno dogovorita:

• ali bo delavec delo na domu opravljal polni delovni čas (torej ves čas) ali le del svojega delovnega časa ter
• druge pravice in obveznosti, ki so povezane z delom na domu.

Poleg sklenitve pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na domu, je delodajalec dolžan o nameravanem organiziranju dela na domu, pred začetkom opravljanja takšnega dela, obvestiti tudi inšpektorat za delo. Inšpektorat za delo se zgolj obvesti o tem, da bo delodajalec imel zaposlenega delavca, ki delo opravlja od doma, ne potrebuje pa se njihovega dovoljenja.

Poleg obvestila inšpektoratu za delo, je delodajalec dolžan prilagoditi tudi izjavo o varnosti in zdravju pri delu. Zaradi uvedbe dela na domu, se namreč spreminjajo okoliščine delovnega mesta, na katerem ta delavec opravlja delo za delodajalca. Delodajalec pa je dolžan zagotoviti, da bo tudi na tem spremenjenem delovnem mestu, delavcu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

Ena bolj pomembnih okoliščin dela na domu, je tudi obveznost delodajalca da delavcu izplača nadomestilo za uporabo svojih sredstev pri delu na domu. Višino nadomestila morata delavec in delodajalec dogovoriti s pogodbo o zaposlitvi. Kateri stroški, povezani z opravljanjem dela na domu, so zajeti v nadomestilo, ZDR-1 ne določa. V tem delu si delodajalec lahko pomaga s priporočilom konvencije MOD št. 184, kjer je zapisano, da bi moral delavec dobiti povrnjene stroške, ki mu nastanejo v zvezi z opravljanjem dela na domu, kot so npr. stroški za energijo (elektrika, ogrevanje,…), vodo, vzdrževanje strojev in opreme,… Na podlagi ZDR-1 delavcu torej pripada »povračilo« stroškov, ki mu nastanejo, ker delo opravlja doma. Se pa v tem delu postavi vprašanje, na kakšen način izračunati višino stroškov in na tej podlagi nato določiti višino nadomestila za delo na domu. Določeni stroški, ki delavcu nastanejo zaradi dela na domu, so stroški, ki jih delavec ima tudi zaradi zasebnih potreb (na primer elektrika, ogrevanje, voda). Za namen izračuna nadomestila bo v teh primerih potrebno ločiti strošek na del, ki se nanaša na službene potrebe in na del, ki se nanaša na zasebno rabo (torej se izvede »razmejitev« teh stroškov). Prakse glede razmejevanja teh stroškov skoraj ni, predlagajo pa, da se pri določanju izhaja iz realnih ocen in osnov ter pri vseh zaposlenih, ki delo opravljajo doma, iz enakih pravil.

Na primer pri določitvi dejanskega stroška elektrike, ki nastane zaradi opravljanja dela od doma, se lahko izračuna poraba aparatov, ki jih delavec uporablja pri svojem delu (na primer računalnik ima v svojih specifikacijah zabeleženo porabo elektrike). Pri ogrevanju se strošek ogrevanja deli na kvadraturo hiše in pomnoži s kvadraturo prostora, v katerem delavec opravlja delo za delodajalca,… Torej pri določanju dejanskega stroška, ki ga delavec ima zaradi dela od doma, je potrebno izhajat iz nekih logičnih osnov, razmejitev, ki jih delodajalec lahko zagovarja tako v primeru delovne kot v primeru davčne inšpekcije.

Dohodninsko obravnavo nadomestila za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu določa 10. točka 44. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Ta določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja (med drugimi dohodki) ne všteva tudi nadomestilo za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu, v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, pod pogojem, da je določeno s posebnimi predpisi ali na podlagi kolektivne pogodbe oziroma notranjega akta delodajalca, da gre za sredstva, ki so značilna, nujna in običajna za opravljanje določenega dela, in pod pogojem, da je delodajalec določil navedeno nadomestilo na podlagi izračuna realnih stroškov in zato le-ta predstavlja utemeljen in razumen znesek, vendar največ do višine 5% mesečne plače delojemalcaoziroma nikoli več kot do višine 5% povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji. Dejanske stroške je mogoče uveljavljati na podlagi dokazil.

Če želi delodajalec delavcu izplačati nadomestilo za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu in če želi, da se delavcu to nadomestilo ne všteva v davčno osnovo (da se lahko izplača neobdavčeno), morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

• orodje, naprave in predmeti, potrebni za opravljanje dela na domu, morajo biti določeni s posebnimi predpisi, kolektivno pogodbo ali pravilnikom pri delodajalcu,
• iti mora za sredstva, ki so značilna, nujna in običajna za opravljanje dela,
• višina nadomestila mora biti določena na podlagi realnih stroškov, vendar se nikoli ne sme izplačati več kot 5% mesečne plače delavca oziroma 5% povprečne mesečne plače v Sloveniji.

ZDR-1 tako določa, da se morata delavec in delodajalec dogovoriti o kritju stroškov, ki delavcu nastanejo zaradi dela na domu in njihovi višini, posledično pa tud o višini nadomestila za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu. Je pa potrebno v tem delu vedno izhajati iz nekih realnih stroškov. Neobdavčeno bo lahko delodajalec izplačal le znesek realnih stroškov (določen na podlagi natančne kalkulacije), če pa bo ta višji kot 5% delavčeve plače  oziroma povprečne plače v Republiki Sloveniji, lahko delodajalec neobdavčeno izplača nadomestilo le do višine nižjega zneska zgoraj omenjenih 5%. Če delodajalec delavcu vseeno izplača višje nadomestilo za uporabo lastnih sredstev pri delu na domu, pa je dolžan od razlike obračunati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost po pravilih, ki veljajo za obračun plače.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj