Obveznosti delavca v delovnem razmerju

10. 11. 2022

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 7. 10. 2022, www.findinfo.si, Avtor: mag. Boštjan J. Turk, direktor inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Delovno razmerje je dvostranski pogodbeni odnos, pri katerem nastanejo pravice in obveznosti na obeh pogodbenih straneh, tako na strani delodajalca, kot tudi na strani delavca.

V razvitih državah moderna delovnopravna zakonodaja stremi k temu, da bi bil ta odnos kar se le da uravnotežen, da ne bi prihajalo do anomalij, ki bi lahko vodile k nezadovoljstvu ene ali druge pogodbene stranke, kar bi se odrazilo tudi na gospodarskem in/ali političnem področju.

V tem smislu je pomembno, da so obveznosti delavca kar se le da premosorazmerne z njegovimi pravicami, obenem pa je treba imeti stalno pred očmi, da je delavec šibkejša stranka v tem odnosu, zato je treba njegove obveznosti do delodajalca pametno usklajevati z obveznostmi slednjega do njega, da se ravnotežje v tem odnosu ne poruši.

Slovenska zakonodaja[1] je ta cilj v glavnem dosegla. Pravice, ki jih imajo delavci v delovnem razmerju so dokaj obsežne, saj delavci uživajo bistveno višjo raven pravne, ekonomske in socialne varnosti, kot vsi drugi izvajalci, ki delo opravljajo na drugačnih pogodbenih osnovah (denimo samostojni podjetniki, avtorji, podjemniki, ipd.).

Zato se od delavcev pričakuje, da bodo korektno in kvalitetno opravljali tudi svoje obveznosti, ki jih imajo po zakonu, kolektivnih pogodbah in pogodbah o zaposlitvi.

V tokratnem prispevku nekaj več o konkretnih obveznostih, ki jih imajo delavci v delovnem razmerju.

Opravljanje dela

Delavec mora delo na delovnem mestu opravljati vestno, oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Vestno opravljanje dela pomeni zanesljivo in kakovostno opravljanje dela, pri čemer je treba uporabiti kriterij opravljanja dela v skladu s standardom dobrega strokovnjaka, ki je višji standard od standarda dobrega gospodarja.

Ta kriterij se bo seveda razlikoval od primera do primera, saj je samo po sebi umevno, da bo delodajalec pričakoval višjo raven strokovnosti od znanstvenika ali od zdravnika, kot pa od čistilke ali od vratarja. Ne glede na to je bistveno, da vsak delavec, ne glede na to, kako zahtevno delo opravlja, tega opravlja v skladu s standardi, ki so se oblikovali v določenem poklicu. Tudi od vratarja se pričakuje, da bo pri svojem delu zanesljiv (da ne bo zamujal, da bo preveril vse obiskovalce v poslovno stavbo, ipd.)

V kolikor z zakonom ali kolektivno pogodbo ni določeno drugače, lahko delodajalec z namenom ohranitve zaposlitve ali zagotovitve nemotenega poteka delovnega procesa delavcu pisno odredi začasno opravljanje tudi drugega ustreznega dela (se pravi ne tistega dela, za katerega sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi), a le v primerih začasno povečanega obsega dela na drugem delovnem mestu oziroma vrsti dela pri delodajalcu, začasno zmanjšanega obsega dela na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, ki ga opravlja in nadomeščanja začasno odsotnega delavca.

Ustrezno delo je tisto delo, za katerega delavec izpolnjuje pogoje in za katerega se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se zahteva za opravljanje dela, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je dogovorjen za delo, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Upoštevanje delodajalčevih navodil

Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Upoštevanje delodajalčevih zahtev in navodil pomeni, da se mora delavec ravnati po odredbah delodajalca tudi glede načina opravljanja dela, pri čemer lahko delavec odkloni opravljanje takega dela ne le v primeru, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, ampak tudi v primeru, če bi delodajalec s svojimi zahtevami in navodili prekoračil obseg obveznosti, ki jih ima delavec po pogodbi o zaposlitvi (seveda z zakonsko dopustnimi izjemami).

Spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu

Delavec mora spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Konkretno to pomeni, da mora ravnati v skladu s svojimi obveznostmi po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1).[2] 

Obveznost obveščanja

Delavec mora obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. To pomeni predvsem to, da mora delavec delodajalca obvestiti o morebitnih okoliščinah, ki bi predstavljale razlog za njegovo odsotnost z dela, ali pa za omejeno opravljanje dela iz različnih razlogov (bolezen, službeno potovanje, izobraževanje, ipd.). Prav tako mora delavec delodajalca obveščati o vsaki grozeči nevarnosti za življenje, zdravje ali nastanek materialne škode, ki jo zazna pri delu.

Prepoved škodljivega ravnanja

Zelo pomembna zaveza delavca je prepoved škodljivega ravnanja. Čeprav prepoved takega ravnanja izvira že iz splošnih civilnopravnih pravil o prepovedi povzročanja (kakršnekoli) škode, pa je njegova zaveza v ZDR-1 določena še natančneje: delavec se mora vzdržati vseh tistih ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

V praksi bodo za taka ravnanja obveljala predvsem neprimerno obnašanje na delovnem mestu, neustrezno komuniciranje z zaposlenimi ali s poslovnimi partnerji delodajalca, nespoštovanje bontona in drugih kodeksov obnašanja, obrekovanje delodajalca, ipd. 

Obveznost varovanja poslovne skrivnosti

Izrecno je določeno, da delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način.

Za poslovno skrivnost se štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti[3]. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj informacij.

Prepoved konkurence

Zelo pomembna obveznost delavca je prepoved konkurence. Glede na to, da delavec s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi pridobi precej ugodnosti, ki jih - kot je omenjeno zgoraj - drugi izvajalci po različnih civilnopravnih pogodbah nimajo, se od delavca pričakuje, da med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

Delodajalec lahko zahteva celo povrnitev škode, nastale z delavčevim ravnanjem in sicer v roku treh mesecev od dneva, ko je zvedel za opravljanje dela ali sklenitev posla, oziroma v roku treh let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

Konkurenčna klavzula

Od konkurenčne prepovedi je treba razlikovati konkurenčno klavzulo. Medtem, ko je prepoved konkurence zakonska kategorija, pa gre pri konkurenčni klavzuli za pogodbeno (torej dogovorjeno) prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti. Konkurenčna klavzula torej zavezuje delavca le, če se je z njo strinjal in mu je delodajalec (vsaj formalnopravno) ne more vsiliti.  

Če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja.

Konkurenčna klavzula se sicer lahko dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca.

Prav tako konkurenčna klavzula ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca. Dogovorjena mora biti v pisni obliki, sicer se šteje, da ni dogovorjena.

Če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo.

Denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule se mora določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Izrecno bi želel poudariti, da v primeru, če  se denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ne določi s pogodbo o zaposlitvi, potem konkurenčna klavzula ne velja.

Sklep

S podpisom pogodbe o zaposlitvi nastanejo tako za delodajalca kot tudi za delavca določene pravice in obveznosti, ki so v primeru kršitev (v skrajnem primeru) tudi iztožljive. Namen zakonodajalca je bil, da te pravice in obveznosti kar se le da uravnoteži, kar je tako v interesu delodajalca, kot tudi delavca.

Glede na to, da delavec s tem, ko vstopi v delovno razmerje, pridobi precejšnje prednosti v odnosu do drugih subjektov, ki opravljajo različna dela za naročnika, se od njega pričakuje, da bo svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi tudi ustrezno izpolnjeval. Med tiste najpomembnejše sodijo zlasti opravljanje dela po pogodbi, upoštevanje delodajalčevih navodil, prepoved povzročanja škode in spoštovanje konkurenčne prepovedi.

***

  • [1] Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1)
  • [2] Glej Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1)
  • [3] Gre za Zakon o poslovni skrivnosti (ZPosS)

***

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala FinD-INFO.



Nazaj