06. 01. 2010

Vir in informacije: Podjetnik, December 2009, www.podjetnik.si, Avtor: Sabina Rupert

V kateri državi boste vložili tožbo proti dolžniku iz druge države in kakšen bo postopek izterjave?

V prejšnji številki smo pisali o tem, kako preveriti tuje poslovne partnerje, preden sklenemo posel z njimi, in kaj storiti z neplačanimi terjatvami, če pride do njih. Tokrat pa poglejmo nekaj nasvetov za izbiro agencije za izterjavo in začetek sodnega postopka zoper dolžnika v tujini.

Skrbnost pri morebitni izbiri agencije za izterjavo

Agencije poskušajo doseči poplačila dolga zunajsodno, to je z neposrednimi obiski, pisnimi opomini, telefonskimi klici … Njihova prednost je običajno v tem, da so njeni predstavniki specialisti za pogajanja z dolžniki in jih dolžniki običajno kot tretjo stranko jemljejo »resneje«. Pri tem naj bi agencija pridobila tudi čim več podatkov o premoženju in finančnem stanju dolžnika, da bi na podlagi tega lahko podala ustrezno oceno verjetnosti in smiselnosti nadaljevanja izterjave v sodnem postopku, če bi ne uspela z izterjavo zunajsodno. Če je namreč finančno oziroma premoženjsko stanje dolžnika tako slabo, da se tudi ob vašem uspehu v sodnem postopku ne bi imeli iz česa poplačati, bi bilo verjetno nesmiselno sploh začeti sodni postopek. V tem primeru bi namreč zaradi neuspešne izterjave vam ostali vsi stroški, ki bi jih imeli z lokalnim odvetnikom in sodnim postopkom.

Če torej agencija ne bi bila uspešna pri svoji izterjavi, bi glede na zbrane podatke lahko podala ustrezna priporočila o tem, ali nadaljevati izterjavo v sodnem postopku ali ne. Če se upnik odloči za nadaljevanje postopka z uvedbo sodnega postopka, se bo lahko dogovoril z agencijo, da vodi zanj ta postopek (agencija bo običajno v tem primeru najela odvetnike), ali pa se upnik odloči sam, brez agencije nadaljevati izterjavo prek sodišča.

Pri izbiri in sklenitvi dogovora z agencijo za izterjavo pa pozivam k posebni skrbnosti. Na trgu se pojavljajo različne tovrstne agencije, z različno zanesljivostjo in pogoji poslovanja. Priporočljivo se je skrbno pozanimati, katera agencija je vredna vašega zaupanja.

Vsekakor je treba biti še posebno skrben pri sklepanju pogodbe z agencijo in določitvi pogojev sodelovanja. Preden podpišete takšno pogodbo, skrbno preberite vsako določilo. Prav vsako določilo mora biti povsem nedvoumno, razumljivo in jasno zapisano. Če je napisano v tujem jeziku: nerazumevanja jezika ni opravičilo, da pogodbe ob podpisu niste razumeli oziroma, da niste vedeli, kaj podpisujete.

Pri podpisu pogodbe z agencijo je treba biti še zlasti pozoren glede plačila, ki si ga izgovori agencija za svoje delo. V praksi so se izoblikovali različni modeli. Za upnika je najidealnejši model provizija, ki se plača agenciji v deležu od uspešno izterjanega zneska. Nikakor pa ne priporočam dogovora, da se agenciji mesečno plačuje določen pavšalni znesek, ne glede na uspeh izterjave.

Običajno agencije zahtevajo poleg nagrade oziroma plačila za delo še plačilo določenih stroškov. Dogovor glede povračila stroškov mora biti zelo jasen in nedvoumen: katere stroške se agenciji povrne, v kakšni višini …

V kateri državi sprožiti sodni postopek zoper dolžnika

Če se upnik odloči nadaljevati svojo izterjavo zoper dolžnika po sodni poti, mora najprej v skladu s predpisi mednarodnega zasebnega prava in evropskega prava (ko gre za dolžnika iz države članice EU) ugotoviti, v kateri državi lahko sproži sodni postopek oziroma postopek izterjave zoper tujega dolžnika.

Temeljni akt, ki na ravni Evropske unije ureja navedeno vprašanje v civilnih in gospodarskih zadevah, je Uredba št. 44/2001 o pristojnosti ter priznanju in izvršitvi sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (tako imenovana Bruseljska uredba). Pravila te Uredbe se uporabljajo za spore z mednarodnim elementom, ko ima vsaj ena od strank stalno ali začasno prebivališče v državi članici EU (ta uredba ne velja za Dansko).

Osnovno pravilo glede sodne pristojnosti po navedeni uredbi, je, da se tožba vloži v državi:

– kjer ima dolžnik prebivališče oziroma

– kjer pride do spolnitve pogodbene obveznosti. Po tem pravilu je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici EU, to je v državi spolnitve pogodbene obveznosti, ko gre za zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji iz civilnega ali gospodarskega področja. Če ni drugače dogovorjeno, se šteje za kraj izpolnitve obveznosti:

– pri prodaji blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno;

– pri opravljanju storitev kraj v državi članici EU, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene.

Obstaja vrsta izjem

Obstaja pa vrsta izjem, kjer so izrecno predpisane pristojnosti sodišča po drugih kriterijih, na primer:

* če je v potrošniškem sporu toženec potrošnik, je lahko tožen le v državi svojega stalnega prebivališča;

* v sporih v zvezi z zavarovanji;

* v sporih glede individualne pogodbe o zaposlitvi.

Posebej ureja uredba še izključne pristojnosti, na primer: v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah, je pristojno izključno sodišče države članice EU, v kateri je nepremičnina.

Tu gre torej za strogo formalnopravna vprašanja, od česar je tudi odvisno, v kateri državi bo upnik najel odvetnika za vodenje sodnega postopka, če se bo tako odločil.

Na ravni EU je bilo sprejeto že več uredb, katerih cilj je olajšati sodne postopke izterjave med državami članicami EU, zlasti pa zagotoviti prost pretok sodnih odločb med državami članicami. To pomeni olajšati vsebinske pogoje, na podlagi katerih bi se odločba, izdana s strani sodišča ene države članice, preprosteje priznala in izvršila v drugi državi članici. Zlasti je to relevantno v primerih, ko upnik toži v eni državi in izposluje želeno sodno odločbo, vendar pa jo mora izvršiti v drugi državi članici, kjer je dolžnik oziroma njegovo premoženje.

V navedenih primerih bi bilo tako vsekakor koristno, da bi odvetniki vodili za upnike sodne postopke izterjave v skladu z navedenim Uredbami:

-  Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (ureja tako imenovani evropski izvršilni naslov),

-  Uredba št. 861/2007 o evropskem sporu majhne vrednosti (velja od 1. 1. 2009),

-  Uredba št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (velja od 12. 12. 2008).

Sodni postopki izterjave v Italiji in Avstriji

V Italiji ločijo med tako imenovanim hitrim postopkom (postopek za izdajo izvršilnega naslova) in klasičnim tožbenim postopkom. Ko je terjana terjatev zares dobro dokumentirana, bo odvetnik za upnika vložil predlog za izdajo izvršilnega naslova. Ta postopek je zares hiter. V tem postopku je mogoče po izdaji sklepa o tako predlagani izdaji takoj nadaljevati z izterjavo, četudi še sklep ni pravnomočen oziroma čeprav sodišče še ni odločilo o morebiti vloženem ugovoru dolžnika.

Če sta torej posel in sama terjatev dobro dokumentirana, je italijanski sistem za upnika gotovo ugodnejši od slovenskega izvršilnega postopka ravno zaradi navedene tako imenovane začasne izvršljivosti sklepa o izdaji izvršilnega naslova.

V primerjavi z izvršilnim postopkom v Sloveniji je treba v Avstriji za pridobitve sklepa o izvršbi predhodno izvesti še en postopek. Pri terjatvah v znesku do 30.000 evrov je treba vložiti najprej predlog za izdajo plačilnega naloga. Predlog se lahko vloži elektronsko, tako kot je to mogoče pri vložitvi predloga za izvršbo v Sloveniji. V predlogu se sklicuje na obstoj terjatve, vendar v tej fazi še ni treba predložiti nikakršnih dokazil. Na tako izdani sklep o izdaji plačilnega naloga ima dolžnik možnost ugovarjati:

-  Če v predpisanem roku dolžnik ne ugovarja, postane sklep o izdaji plačilnega naloga pravnomočen. Šele na podlagi tako izdanega pravnomočnega plačilnega naloga, je nato mogoče vložiti predlog za izvršbo, da steče sam postopek neposredne izvršbe.

-  Če dolžnik ugovarja, se postopek nadaljuje v tako imenovanem »klasičnem« pravdnem postopku.

Če ima upnik terjatev v znesku nad 30.000 evrov, mora za njeno izterjavo vložiti tožbo (torej ne predlog za izdajo plačilnega naloga), in če bo izdana pravnomočna sodna odločba, bo šele lahko začel postopek izvršbe z vložitvijo predloga za izvršbo.

Drugače kot v Sloveniji je tako treba v Avstriji za postopek izvršbe v vsakem primeru predhodno izpeljati še en sodni postopek. To pa pomeni tudi plačilo dveh taks. V sodnih postopkih v zvezi s terjatvami nad 30.000 evrov je zastopanje po odvetniku obvezno.

Sodne takse in odvetniški stroški se razlikujejo glede na višino terjatve. Če ima denimo upnik terjatev v višini 1000 evrov, bo plačal:

-  sodno takso za plačilni nalog 92 evrov ter nato za izdajo sklepa o izvršbi 54 evrov (če bo predlog vložen v elektronski obliki) oziroma 61 evrov, če bo predlog za izvršbo vložen na listu;

-  če bo navedena dejanja zanj opravil odvetnik, znaša cena storitve odvetnika po odvetniški tarifi za vložitev predloga za izdajo plačilnega naloga 118 evrov.

Če je terjatev upnika v celoti priznana, mu je dolžnik dolžan v celoti povrniti priznane sodne stroške (sodne takse, odvetniške storite, kot so opredeljene v odvetniški tarifi).

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj