18. 06. 2019

Objavljeno: Portal FinD-INFO, 16. 6. 2019, www.findinfo.si, Avtor: Eva Zabukovec, odvetnica

Pravica do izplačila regresa za letni dopust je pravica delavca, ki je določena v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1). Delodajalec mora delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, katero pridobi s sklenitvijo delovnega razmerja, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače najkasneje do 1.7. tekočega koledarskega leta.

S spremembo Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2U) in spremembo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2F), se je izplačilo regresa, do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji, razbremenilo dohodnine in prispevkov za socialno varnost.

Glede na navedeno so ponovno aktualna vprašanja v zvezi z načinom, višino in drugimi okoliščinami izplačila regresa za letni dopust, predvsem vprašanje kasnejšega izplačila regresa in možnosti izplačila regresa v več delih.

Kot že navedeno zgoraj, je potrebno regres za letni dopust izplačati najkasneje do 1.7. tekočega koledarskega leta. ZDR-1 v 3. odstavku 131. člena določa izjemo, in sicer da se lahko s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Zakon torej za kasnejše izplačilo regresa predvideva, da morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer kasnejši datum izplačila mora biti predviden v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, hkrati pa mora biti delodajalec nelikviden.

Zgoraj navedena določba ureja vprašanje, v katerih primerih delodajalec lahko izjemoma izplača celoten regres tudi po 1.7. tekočega koledarskega leta. Delodajalci pa pogosto zastavljajo tudi vprašanje, ali lahko do 1.7. tekočega koledarskega leta izplačajo minimalni znesek regresa, kasneje pa še preostanek regresa za letni dopust, če to npr. predvidijo že pred plačilom prvega obroka regresa.

V tej zvezi bi izpostavili dve sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, in sicer sodbo opr. št. X Ips 477/2012 z dne 5.12.2013 in sodbo opr. št. X Ips 335/2016 z dne 16.1.2019.

Iz jedra sodbe opr.št. X Ips 477/2012 izhaja: »Po presoji Vrhovnega sodišča revidentovo izplačilo zaposlenim z dne 14. 8. 2009 v znesku 60 EUR na zaposlenega ne predstavlja drugega obroka regresa za letni dopust, ampak drug dohodek iz zaposlitve, ker je bil izplačan po 1. 7. 2009 (ta datum pa določa ZDR), revidentka pa ni izkazala, da bi obstojali zakoniti razlogi za takšno poznejše izplačilo. Revidentka je dne 30. 3. 2009 regres izplačala v enem obroku in v polnem znesku, pri tem v samem sklepu ni navedeno, da gre le za prvi obrok regresa in da je predviden še en obrok. Določila ZDR o roku za izplačilo do 1. 7. tekočega leta veljajo za celoten obseg pravice in ne le za njeno minimalno višino.«

Sodišče je torej pritrdilo tako davčnemu organu kot upravnemu sodišču v tem, da izplačilo delodajalca po 1.7., ki ga je sicer opredelil kot drugi obrok regresa, po vsebini ne predstavlja drugega dela regresa, temveč drug dohodek iz zaposlitve.

Tudi iz jedra sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr.št. X Ips 335/2016 z dne 16.1.2019 izhaja, da: »Izplačilo delavcem, ki ga je delodajalec opredelil kot izplačilo regresa in ga izplačal v mesecu decembru, davčno ne predstavljajo drugega obroka regresa za letni dopust, ampak drug dohodek iz zaposlitve, če delodajalec z ničemer ne izkaže da so bili podani pogoji za izplačilo regresa v več obrokih in po 1. juliju tekočega leta«.ž

Vrhovno sodišče se v zadevni sodbi v obrazložitvi sklicuje tudi na predhodno navedeno sodbo iz leta 2013, pri čemer velja omeniti predvsem del obrazložitve, ki pravi:  da navedeni roki zavezujejo delodajalca samo v delu, ki se nanaša na izplačilo regresa v primeru izplačila v višini minimalne plače, da pa lahko sicer delodajalec regres, ki presega to višino, izplača kadarkoli kasneje, kot to zmotno zatrjuje revident. In nadalje: »Da določila ZDR o roku za izplačilo do 1. 7. tekočega leta veljajo za celoten obseg pravice do regresa in ne le za njegovo minimalno višino, kar je Vrhovno sodišče presodilo že v sodbi X Ips 477/2012 z dne 5. 12. 2013.«

V obeh zadevah je torej delodajalec do 1.7. tekočega leta izplačal regres v višini vsaj minimalne plače. Naknadno pa je sprejel odločitev, da bo izplačal še drugi del regresa. Kot je razvidno iz obeh sodb Vrhovnega sodišča, le-to ocenjuje, da pri teh kasnejših izplačilih ni šlo za izplačilo drugega dela regresa, temveč za izplačilo drugega dohodka iz delovnega razmerja, ki je predmet drugačne davčne obravnave, saj delodajalec ni z ničemer izkazal ustreznega razloga za izplačilo regresa v več obrokih.

Zaključek, glede na obe sodbi Vrhovnega sodišča, je torej, da je izplačevanje regresa v dveh ali več obrokih, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi, ki jih predvideva ZDR-1 ali kolektivna pogodba, tvegano. Če delodajalec ne bo mogel ustrezno argumentirati razlogov za izplačilo regresa v dveh ali več delih, bo davčni organ druge obroke izplačila najverjetneje obravnaval kot drugi dohodek iz delovnega razmerja in jih kot takšne tudi ustrezno obdavčil.

Ali se vam je zdel članek koristen? Da Ne

Nazaj