Zgodovina in uspešnost inkubatorjev
Prvi inkubator je bil ustanovljen leta 1950 v Watertownu v ZDA, kjer je župan mesta v času naraščajoče brezposelnosti prenovil izpraznjene prostore rejcev perutnine in jih dal na voljo lokalnim podjetnikom, ki so začenjali s poslovanjem.
V Evropi so se konec 60-ih let razvili prvi inkubatorji na Univerzah v Edinburgu, Cambridgu in Oxfordu, v 80-ih pa so jim sledili prvi projekti v Skandinaviji in Nemčiji. Naglo širitev inkubatorjev je pospešil razvoj interneta in njegovih pozitivnih učinkov za visoko tehnološko razvita podjetja.
Tako je bila tretjina od 3.300 ocenjenih svetovnih inkubatorjev ustanovljenih po letu 1996. Prva generacija inkubatorjev je ponujala osnovni poslovni prostor po subvencioniranih cenah in skupne storitve. Potrebe po bolj specializiranih storitvah za mlada podjetja so vodile k razvoju inkubatorjev, ki poleg prostora ponujajo tudi svetovalne storitve. Konec 90-ih let se je pojavila nova generacija inkubatorjev, ki so povezani v mrežo skupaj z ostalimi organizacijami.
Raziskava iz leta 2002, ki jo je vodil CSES (Centre for Strategy & Evaluation Services), je pokazala, da je takrat po svetu delovalo 3.000 inkubatorjev, od tega 900 v državah EU. Povprečni bruto strošek za novo ustvarjeno delovno mesto v inkubatorju znaša okoli 4.400 EUR, kar je cenejše od stroškov v ostalih sektorjih. Raziskava je pokazala tudi, da je stopnja preživetja v prvih petih letih v inkubiranih podjetjih od 80 do 90 odstotkov, v ostalih malih in srednjih podjetjih pa le 30 do 50 odstotkov.
Rezultati raziskave CSES kažejo, da je v inkubatorjih 45 odstotkov mladih podjetij s področja informacijske tehnologije, biotehnologije in farmacije ter raziskovalno razvojnih dejavnosti. Le 11,5 odstotkov je specializiranih v knowledge management in nove gospodarske dejavnosti kot so e-poslovanje in poslovne storitve. Ti podatki potrjujejo visoko tehnološko naravo večine mladih podjetij v inkubatorjih.
