Zastavna pravica na premičninah
Klasična ročna zastava nastane na podlagi zastavne pogodbe, ko (in pod pogojem da) zastavitelj zastavljeno stvar izroči v posest upniku ali tretji osebi za upnika. V zadnjem času pa se vedno bolj uveljavlja t.i. neposestna zastavna pravica, pri kateri zastavljena premičnina ostane v posesti zastavitelja.
Če gre za zastavitev delovnih sredstev (npr. stroji, vozila), je za dolžnika neposestna zastava mnogo ugodnejša, saj lahko zastavljene stvari še naprej uporablja za pridobivanje prihodka, le odtujiti ali obremeniti jih brez soglasja upnika ne more.
Ker pri neposestni zastavi tretjim osebam ni navzven očitno, da je določena stvar zastavljena, je za nekatere tipe premičnin (vozila, zaloge, živina) pri AJPES vzpostavljen register neposestnih zastavnih pravic. Če je premičnina vpisana v register, se nihče ne more sklicevati na to, da ni vedel, da je vpisana stvar zastavljena.
Zastaviti je mogoče katerokoli stvar, ki ima premoženjsko vrednost, vrednostne papirje, terjatve in druge pravice (npr. materialne avtorske pravice). Če terjatev (dolg), ki je zavarovana z zastavno pravico, ni plačana ob zapadlosti, lahko zastavni upnik zahteva, da sodišče izda odločbo, naj se zastavljena premičnina proda in opravi poplačilo po pravilih, ki veljajo za izvršbo.
Vendar pa se pri gospodarskih pogodbah šteje, da sta stranki sklenili dogovor o zunajsodni prodaji, kar pomeni, da lahko upnik zastavljeno stvar proda na javni dražbi ali po morebitni borzni ali tržni ceni, in sicer po osmih dneh od dneva, ko je opozoril dolžnika (pa tudi zastavitelja, če ta ni ista oseba kot dolžnik), da bo stvar prodal. Določba je za upnika ugodna, saj se s tem izogne potencialno dolgemu in dragemu sodnemu postopku.
